“Če ne morem jaz držati v naročju otroka, ki smo ga izgubili, ga imej ti, Marija”

Objavljamo presunljivo pričevanje mame, ki je v nedavni nosečnosti izkusila neizmerno moč molitve. "Ne bojte se prositi drugih za molitev v časih, ko ste preizkušani," pravi

Kako pomembno je zaustaviti se in se zahvaljevati, v življenju pogosto spoznaš šele, ko si v preizkušnjah. Ko se ti zdi, da te Bog kaznuje za vsa tvoja pretekla slaba dejanja, besede, zglede, … in se ti tvoje videnje, kako naj bi potekalo življenje v prihodnjih nekaj letih, sesuje kot hišica iz kart. Takrat spoznaš, kako krhek si in da ni nič odvisno samo od tebe, ampak od tistega, ki ti vse to daje – Boga.

Prvič je naša družina prišla do tega spoznanja v velikonočni osmini leta 2021. Bila sem v 12. tednu druge nosečnosti, ko sem začela rahlo krvaveti. Ker je prva nosečnost potekala brez težav, sem se prestrašila in odšla k zdravniku. Tam  pa največji šok: "Žal srček ne bije več."

V trenutku je odšlo vse veselje in pričakovanje, prišli pa so neutolažljiva žalost, jok, vprašanja, kako nisem nič čutila, da je kaj narobe, zakaj jaz in samoobtoževanje, da sem s svojimi dejanji povzročila, da otrok ni več živ. Besede ginekologinje "bodite veseli, da imate doma že eno zdravo deklico in da to ni prvi otrok" ter "to se zgodi vsaki četrti nosečnici" so še podkrepile bolečino. Želela sem le čim prej oditi, doma izjokati bolečino in se v miru posloviti od otročka, preden sem vzela tableto, s katero se je začelo čiščenje.

Po splavu sem se zaprla vase, moža sem odrivala od sebe, saj si nisem želela, da bi še kdaj šla skozi ta pekel. Prelomni trenutek se je zgodil na nedeljo v maju, ko me je domači župnik vprašal, ali se lahko popoldne oglasi pri nas doma, da bi molil za moje ozdravljenje.

Ta molitev in prejem bolniškega maziljenja sta bila zame pot k zacelitvi ran. Zvečer sem se zazrla v ročno izdelan gobelin Marije Begunke, ki ga imamo izobešenega na steni, in v sebi izrekla: "Če ne morem jaz držati v naročju otroka, ki smo ga izgubili, ga imej ti, Marija." Po tej izročitvi sem znova postala odprta za morebitno novo življenje.

Čez dva meseca sem ugotovila, da sem spet noseča. Nosečnost je minila brez kakih hudih pretresov, vendar zaradi izkušnje splava ves čas v negotovosti, ali bom otroka donosila ali bo šlo spet kaj narobe. Konec februarja 2022 smo tako dobili drugo zdravo deklico.

Mislila sem si, da je to verjetno naš zadnji otrok, saj nisem bila več ravno mlada, vendar sem obenem dopustila možnost, da če je taka Božja volja, bomo sprejeli pa še kakega otroka. Kmalu na začetku letošnjega leta me je starejša hči (5 let) vprašala: "Mami, imaš ti v trebuščku dojenčka?" Moj odgovor je bil: "Joj, ne, ti in sestrica sta mi dovolj."

Februarja, ko sem ugotovila, da mi izostaja menstruacija in ob čedalje hujši utrujenosti sem se spomnila na hčerino vprašanje in naredila test, ki je bil pozitiven. Z malce strahu, kako bom zmogla s tremi otroki, če še z dvema komaj, sem novico sporočila možu.

Prvi pregled pri ginekologinji je minil brez posebnosti, vendar me je med pogovorom pripravila, da lahko glede na mojo starost pričakujemo vse – da bo lahko prišlo do spontanega splava, kaka prirojena napaka ali pa popolnoma zdrav otrok. Seveda sem upala in prosila za slednje.

Do 13. tedna in nuhalne svetline je bila nosečnost dokaj brezskrbna. Zaupala sem, da bo vse v redu, in že načrtovala, kako bo, ko se nam bo pridružil nov član. Že na ultrazvoku mi je ginekologinja, ki je opravljala ultrazvok, dejala, da ne vidi sečnega mehurja, ampak da je mogoče, da se je otrok ravno polulal in tako ni viden.

Čez nekaj dni sem prejela telefonski klic, da rezultati žal kažejo na veliko verjetnost za trisomijo 21 – Downov sindrom. Predstavila mi je možnosti, ki jih imam: osebna ginekologinja mi bo izdala napotnici za gensko posvetovanje in invaziven poseg amniocentezo, ki mi glede na rezultat pripadata. Amniocenteza sicer pokaže 99-odstotno natančnost glede verjetnosti, vendar ob samem  posegu obstaja en odstotek možnosti za splav. Vprašala me je, ali bi v primeru, da bi bil rezultat pozitiven, prekinila nosečnost. To vprašanje je bilo kot zareza noža v telo. Povedala sem ji, da imam za sabo že eno izkušnjo splava in da v nobenem primeru ne želim biti morilka svojega otroka.

Od tega vprašanja naprej sem bila trdno odločena, da ne izkoristim možnosti amniocenteze, saj rezultat ne spremeni nič – otroka želim obdržati oziroma naj Bog opravi svoje. O pogovoru sem povedala možu. Ni bil tako odločen kot jaz in me je prepričeval, naj izkoristim vse preiskave, ki jih ponujajo. Kljub različnim mnenjem sva se po premisleku odločila, naj storim, kot čutim.

Pri naslednjem pregledu v 17. tednu sem svoji ginekologinji sporočila svojo odločitev. Zaznala sem spoštovanje odločitve, mi je pa predlagala, naj določene preiskave opravim raje v Ljubljani, kjer imajo na voljo boljše aparature in lahko bolj natančno pogledajo tiste dele, ki so tipične za otroke Downovim sindromom. Opravila je še ultrazvok in mi povedala, da je otrok v mejah normale za to starost, vendar tudi ona ne vidi sečnega mehurja. Na moje vprašanje, kaj to pomeni, je odgovorila, da nič dobrega. To me je še dodatno razjedalo in prišla sem do spoznanja, da situacija ni združljiva z življenjem.

Nosečnost sem zadrževala zase in svoje najbližje, saj je bila v meni bojazen, da se lahko vse skupaj hitro konča. Tolažbo sem bolj pogosto iskala pri delavniških mašah. Tako me je enkrat po maši zborovska prijateljica vprašala, zakaj se nič ne pohvalim, da bomo dobili še enega družinskega člana. Odgovorila sem, da je vse v Božjih rokah in negotovo, zato nosečnosti ne razglašam, če pa me kdo vpraša, je ne zanikam in povem, kot je. Vprašala me je, ali lahko prosi župnika za molitev, in na moj pritrdilni odgovor je odšla do njega s prošnjo, naj moli zame.

Župnik me je vprašal, kaj je, in znova sem zaupala svoje bojazni. Povprašal me je, ali me lahko mazili in k molitvi povabi tudi zbrane okoli mene. Bilo je v dneh pred binkoštmi in molitev, ki jo je ob tem izrekel, je bila tudi prošnja, naj Bog po Svetem Duhu v teh dneh preustvari otroka, ki ga nosim, z vidnim sečnim mehurjem. Po tej molitvi sem odšla domov pomirjena in lahka.

Pravi boj se je začel po prazniku binkošti. Bila sem prepričana, da je vsega konec, da je otrok mrtev, saj moje telo, razen trebuha, ni kazalo znakov nosečnosti – počutila sem se prazno, brez kakih bolečin, polna energije, skratka tako kot pred prvim splavom. Pisala sem ginekologinji o svoji bojazni in povabila me je na pregled.

Ultrazvok je pokazal, da so moje bojazni odveč. Še več. V nekem trenutku me je vprašala: "Česa do sedaj nismo videli?" Odgovorim, da sečnega mehurja. Z nasmehom je dejala: "Poglejte ga, tule je." Olajšanje in veselje, ki so ga te besede prinesle, je bilo zelo veliko. Od tistega trenutka naprej nisem nikoli več imela občutka, da je otrok za stroko že vnaprej "odpisan". Sebe sem označila za nejevernega Tomaža, saj očitno nisem verjela v moč molitve, dokler mi niso pokazali otrokovega mehurja.

Preostanek nosečnosti je minil brez kakih hudih posebnosti. Vsi pregledi, ki sem jih opravila, so pokazali, da se otrok dobro počuti, in ni bilo videti kakih očitnih napak v razvoju. Kljub vsemu sem bila ves čas spremenljivega razpoloženja, od popolnega optimista do čistega pesimista. Sedaj vem, da me je preizkušal hudi duh in da brez pomoči in molitve ljudi, ki so se zbrali okoli mene za tega otroka, ne bi zmogla.  

15. oktobra, prav na predvideni datum poroda, se je naši družini pridružila popolnoma zdrava deklica Neja. Njen datum rojstva je zame še en dokaz Božje ljubezni, saj bomo od sedaj naprej lahko skupaj slavili dvojno življenje – Nejino in življenje otroka, ki smo ga izgubili v drugi nosečnosti. Tega dne namreč obeležujemo mednarodni dan spomina otrok, umrlih med nosečnostjo ali kmalu po porodu.

Lahko rečem, da imam močno izkustvo skupne molitve. Vsem polagam na srce – ne bojte se prositi drugih za molitev v časih, ko ste preizkušani. Sam takrat preprosto ne zmoreš, saj te hudi duh lovi na vseh koncih. Zmoreš pa se zahvaljevati za vse, ki ti jih Bog daje, da ti stojijo ob strani in počnejo stvari, ki jih sam ne zmoreš.

S.