Zakonca Ana in Rajko v misijonih najbolj pogrešata domačo govejo juho

V teh dneh mineva pet mesecev, odkar sta laiška misijonarja, zakonca Ana in Rajko Špehar Vrtin, prispela v misijone v Brazilijo.

Trenutno sta v Guarapuavi na jugu Brazilije v skupnosti z dvema sestrama Hčere Marije pomočnice. Prva dva meseca sta sicer preživela in pomagala v Itapeviju v skupnosti treh sester, kjer živi tudi misijonarka s. Metka Kastelic.

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Potem ko sta advent in božič pričakala na drugi strani Atlantika, smo ju prosili, da z nami delita svoje doživljanje in veselje božične skrivnosti ter kako po petih mesecih živita svoje misijonsko poslanstvo. Njuno pričevanje objavljamo v celoti.

Adventni čas je bil zelo milosten. V župniji je potekala devetdnevnica pri družinah. Skupaj smo molili in razmišljali o Božji besedi. Jaslice imajo v cerkvah in po domovih, odvisno od posamezne družine. Sestre sva spodbudila, da smo kupili jaslice in božično drevo.

Skupnost namreč do sedaj ni imela tega običaja. Hotela sva presenetiti in obdariti družine, otroke, starejše, duhovnike in sosede, zato sva jim z velikim veseljem spekla različne domače božične piškote. Bili so izjemno navdušeni in tudi hvaležni.

Otroci so 6. decembra končali šolski pouk s sveto mašo in kosilom, ki smo ga pripravili skupaj s kuharico. Otroci imajo počitnice do februarja. Tedensko pride tudi 35 starejših žensk, ki imajo ustvarjalne delavnice. Zanje smo prav tako pripravili kosilo in darila (predvsem hrano) ter jim s tem polepšali praznike.

12. decembra goduje Guadalupska Marija, ki je zavetnica Latinske Amerike ter Nebeška misijonarka novega sveta. Ob tej priložnosti smo obiskali sosednjo župnijo, kjer smo imeli procesijo. Po sveti maši so nas v naravi pogostili z njihovimi specialitetami. V adventnem času smo s sestrami in v župniji zbirali hrano, nato pa v nedeljo pred božičem (22. 12.) pripravili kosilo ter razveselili zelo veliko družin in starejših ljudi.

Na božični večer smo molili, šli k sveti maši, nato so nam otroci ob božični glasbi predstavili igro Prihod Odrešenika. Po sveti maši smo imeli božično večerjo. Mladi iz župnije so nas pred polnočjo lepo presenetili ter nam zapeli božične "serenade". V Braziliji ni navada polnočnica, saj imajo ob 22. uri vsi duhovniki iz škofije srečanje in večerjo s škofom.

Sprva sta bila za naju največja izziva jezik in podnebje. Brazilija je edina država v Ameriki, kjer govorijo portugalski jezik, poleg tega pa imajo veliko narečij. Vreme se nenadoma spremeni, kar pomeni, da je ponoči zelo mrzlo, čez dan dežuje, piha in nato postane v trenutku vroče.

Hitro sva poprijela za delo in ob tem spoznavala tukajšnje prebivalce ter njihovo kulturo. V Itapeviju sva pomagala pri obrezovanju dreves, sajenju rož, pleskanju, barvanju, Rajko pa pri različnih strojniških opravilih. Z navdušenjem sva uredila lurško kapelo in njeno okolico, ki je nedaleč stran od hiše. Glede na to, da rada kuhava, sva večkrat tedensko pripravljala obroke in tako smo okušali slovensko-brazilsko kulinariko.

Po dveh mesecih sva šla na jug Brazilije, natančneje v Guarapuavo. Prispela sva zadnjo nedeljo v septembru in takoj sva se vključila v župnijo, ki je zelo aktivna. V misijonskem mesecu smo začeli obiskovati ljudi po hišah, kar se naju je močno dotaknilo, saj večina ljudi živi zelo skromno.

Skupaj smo molili, blagoslovili hišo in jim namenili svoj čas ter jim prisluhnili, kar je v današnjem svetu najbolj dragocena vrednota. Ljudje so bili odprti za pogovor, saj se vsaka družina sooča s svojimi težavami. Imajo različne bolezni, soočajo se z alkoholizmom, depresijo, pomanjkanjem sredstev za osnovne dobrine itd.

Najbolj naju je ganilo, ko sva prišla k hiši, kjer je mama zunaj v škafu z nogami prala perilo, v rokah pa je držala dveletnega otroka. Nato nam je povedala, da nimajo pralnega stroja ter da otrok zaradi bolezni ne hodi. Njihova hiša se imenuje baraka, kar pomeni, da ima največ dva prostora, in sicer skupni prostor, kjer kuhajo in spijo, ter kopalnico ali le stranišče.

Prav tako se nama je zasmilila gospa, ki živi sama in zelo težko hodi. Potrebuje dnevno oskrbo, a zdravstvene storitve so tukaj zelo drage, sredstev pa žal nima in živi iz dneva v dan. Večkrat sva jo obiskala, ji nesla hrano in ko sva videla iskrice v njenih očeh, nama je bilo tako toplo pri srcu, da tega ni možno ubesediti.

Ko greva na sprehod, imava vedno nekaj sladkega pri sebi in vedno že od daleč pritečejo otroci v najin objem, to je nekaj nepopisnega. Dnevno pride k sestram 70 otrok in imajo različne dejavnosti, kot so ustvarjanje, informatika, glasba, šport ter molitev.

Pomagava pripraviti malico za njih. Pred hišo je velik vrt, ogromno rož, kaktusov in palm, za kar z občutkom skrbiva. Posadila sva krompir, čajoto in stročji fižol, kar smo po mesecu in pol lahko že jedli, saj je tukaj ustrezna klima in posledično vse hitro raste.

Na podlagi dosedanjih izkušenj lahko rečeva, da je Brazilija izjemno barvita z vseh vidikov. Ljudje so večinoma sproščeni in odprti, izjemno pomembno pa je druženje. Vse, kar delajo, poteka počasi, le vozijo zelo hitro. (smeh)

Vselej so navdušeni, kadar jih kaj vprašaš, prosiš in ti lahko pomagajo. Navdušena sva nad raznolikim in sočnim sadjem. Kaj pogrešava? Veliko tega, a izpostavila bi slovensko pitno vodo in domačo govejo juho. (smeh) Predvidoma junija se bova vrnila v domovino.

Verjameva ter zaupava v vaša odprta srca in kdor tako čuti, lahko daruje za namen tukajšnjega misijona. Bog vam povrni.

Prispevek je bil najprej objavljen na druzina.si.