Poznamo jo kot glasbenico, televizijsko in radijsko voditeljico, predvsem pa je žena in mama, pravi Darja Gajšek Janković, ki smo jo na Aleteii predstavili pred dobrima dvema letoma. V letošnjem adventnem času je spregovorila za posebno prilogo Podarim ti luč v tedniku Družina.
Ste voditeljica oddaj na televiziji in radiu. Kako doživljate ta zelo različna medija?
Medija sta res popolnoma različna. Danes, ko sem se znašla v edinstvenem projektu v Sloveniji, kjer smo kot prvi začeli z "visual radiem", projektom, ki združuje radio in hkrati isto stvar tudi na televiziji, je kar velik izziv. Zavedaš se, da si z veliko ljudmi prek radijskega etra in ta del zahteva slikovitejši opis, ob tem pa je ogromno ljudi, ki te ob poslušanju tudi gledajo po televiziji in ne potrebujejo opisa dogajanja v studiu, ker vse vidijo.
Način komunikacije je različen, drža telesa je različna, vse je različno. Nekoč, ko sem bila še samo na radiu, sem prišla na delo v trenirki in z mokrimi lasmi, pa so se med programom posušili. (smeh) Na televiziji to ne gre. Ob petih zjutraj je treba biti v maski, da si ob šestih v etru televizijsko urejen.
V vašem poklicu je zunanji videz zelo pomemben. Vas to obremenjuje?
Na začetku kariere hitro ugotoviš, da kamera doda kar nekaj kilogramov. Imela sem obdobje, ko sem zelo nihala. Veliko sem tekla, bila sem čisto drobna, potem sem zanosila, se zredila in spet izgubila kilograme. Potem pa mi je začela nagajati ščitnica in z njo kilogrami. Dojela sem, da je pomembno športati samo z mislijo na to, da se počutiš dobro in ohranjaš zdravje.
Sem ena redkih, ki imamo radi naravne stvari. Vesela sem, da so sledilci na družbenih omrežjih sprejeli, da moje fotografije niso obdelane. Čeprav mi velikokrat kdo reče: "Ko boš stara, boš pa morala kaj narediti," imam srečo, da mi je misel na injekcije in podobno neprijetna. In hvala Bogu za dobro genetiko, oba starša imata lepo, sijočo, gladko kožo.
Po desetih letih intenzivnega televizijskega ličenja mi koža še vedno služi. Je pa res, da veliko delam na negi, to mi je zelo pomembno. Saj pridejo mozolji, herpes, marsikaj, ampak vse pride in gre.
Prihajate s štajerskega podeželja, iz pristnega kmečkega okolja. Kaj vam je to dalo za življenje?
Izhajam s kmetije, iz zelo delavne družine, kjer je bilo vedno treba delo postaviti na prvo mesto. Šla sem skozi obdobje, ko sem bila zelo jezna, ker je bilo treba čez poletje doma veliko delati in smo zelo malokrat šli na bazen ali morje. Največ, kar mi je to dalo, je spoštovanje vsakega dela.
Še vedno grem zelo rada pomagat. Ko gresta mami in ati na morje, prevzamem skrb za kmetijo. Doma imam vrt, zelenico, sadim svoje sadno drevje, ker si želim, da bi nekoč imeli svoja jabolka. Letos so že bila tri! (smeh)
Zakaj ste radi žena in mama?
Ker sem si to vse življenje želela, v taki družini sem tudi odraščala. Že kot majhna deklica sem si predstavljala, da bom nekoč imela hišo in moža, da bom mama. V duši sem izpolnjena. Zelo lepo mi je, da imam nekoga, ki z mano deli svoje misli, ki gre z mano na sprehod, s komer lahko berem knjige, grem na izlet kar nekam, pa vem, da bo luštno.
Z možem sva se poročila najprej civilno, čez pol leta še cerkveno. Saj civilno je bilo lepo, nikoli pa ne bom pozabila občutka, ko me je ati pripeljal do oltarja. Takrat sem začutila, da je to tisto, kar sem si zares želela.
To, da sem mama, pa me je naredilo bolj žensko. Res mi veliko pomeni. Če bi bilo po moje, če bi mi zdravje služilo, če bi bila mlajša, bi imela pet otrok. Zelo so mi všeč velike družine. Pri mojem atiju je bilo 11 otrok, pri mami pet. Če ne živiš v veliki družini, je to težko opisljivo. Res bi imela veliko otrok, ampak čas in delo tega ne dopuščata tako kot včasih.
Nedavno ste z videospotom pesmi Mi prideš do srca, ki ste ga posneli z možem Alenom in hčerko Emo, naznanili novega člana družine.
Pesem najprej ni bila namenjena temu, ker takrat, ko je nastala, še nisem bila noseča. V osnovi je bila namenjena Alenu, zahvali za vso njegovo podporo na moji glasbeni in karierni poti. Potem se je pred snemanjem videospota vse skupaj zakompliciralo. Že noseča sem dobila covid, nato hči norice.
Snemanje se je tako zamaknilo, da smo lahko na koncu naredili posnetek družine v obdobju pričakovanja. Hvaležna sem, da so ljudje pesem tako lepo sprejeli. Nosi sporočilo, da je lepo imeti ob sebi nekoga, ki ti pride toliko do srca, da se mu takrat, ko potrebuješ podporo, lahko zaupaš.
Za vas je to mož. Pravite, da si ne bi mogli želeti boljšega moža in boljšega očeta za svoje otroke. Kaj ga dela najboljšega?
Imam tudi krasnega atija, ki je fantastičen kuhar, zelo delaven, vedno je bil dobra podpora, kot steber. Zdi se mi, da hčerke to preslikamo v svoje življenje. Alen ima točno to: je miren, dobro rešuje konflikte, zna postaviti meje in narediti red, hkrati je ljubeč in pozoren, pa tudi izjemno študiozen in vedoželjen. Z Emo lahko ure in ure sestavlja kocke, vsi smo namreč veliki ljubitelji lego kock. Velikokrat bi se kaj lahko končalo bolj prepirljivo, on pa stvar obrne na hec.
Vaš dom je preplet glasbe in športa. Kako sta združljiva ta dva svetova?
Mož je iz športnega sveta, jaz iz glasbenega. To sta popolnoma različna svetova. V športu gre za red, disciplino, upoštevanje trenerskih nasvetov, taktik ... Pri glasbi je na prvem mestu čutenje in sprotno prilagajanje. Nekdo kliče, greš tja, potem si na drugem koncu, vmes potrebuješ malo počitka in potem zvečer več narediš.
V športu tega ni. Z Alenom imava zato malo različna pogleda na svet, ampak se tudi to reši. Super se mi zdi, da je tudi Ema že športnica, trenira karate. Osebnostno pluje med umetniško in športno dušo, oboje ji je v veselje.
V današnjem svetu mrgoli možnosti in priporočil, kaj je dobro za otroke. Izziv je najti ravnotežje in slediti ključnim stvarem. Kaj želita z možem privzgojiti svojim otrokom, katere vrednote jim predati?
V prvi vrsti imeti rad sebe in stvari okoli sebe. Imava to srečo, da je Ema izjemno empatična, ima izjemen čut za ljudi in živali. Hvala Bogu gre zelo rada na kmetijo k mojim staršem. Tam je letos preživela pol poletja. Uživala je, obožuje pujske, kokoške, mačke, pse, vse. Želiva ji tudi pokazati, da je v življenju lažje, če nisi sam. Druga stvar je spoštovanje do sočloveka: ne naredi drugemu tega, kar nočeš, da drugi naredi tebi.
Zelo bi bila vesela tudi, da bi Ema imela delodiš, da se ne bi branila postoriti stvari, da bi bila vztrajna. Večkrat pomislim, zakaj danes tako poudarjamo, da je treba biti vztrajen, pošten, delaven. Ne predstavljam si, da bi moja mama kdaj rekla, da si želi, da bi bila jaz taka. V mojem otroštvu je bilo to samoumevno.
Zdaj se s hčerko pripravljate na spomladanski prihod novega družinskega člana ...
Zelo se veselimo in tudi Ema žari ob misli na prihod dojenčka. Z mano je bila na ultrazvoku in si tako lažje predstavlja, kaj se dogaja. Zelo je že v pričakovanju. Prve bodije je že izbrala, ogleduje si vozičke, za vse bi rada poskrbela. (smeh) Všeč mi je, da se čuti zelo vključena v prihod novega člana.
Spomnim se, da ste se po prvem porodu vsaj deloma zelo hitro vrnili na delo. Ali tudi tokrat načrtujete podobno?
Naj ne zveni kot jamranje, ampak medijski prostor ne dopušča dvanajstih mesecev odsotnosti. Hitro se naučiš, da si v tem svetu zamenljiv in nadomestljiv. Trenutno si ne predstavljam, kaj se bo zgodilo. Nedolgo nazaj sva o tem govorili z urednico in sem rekla, naj ostane pri željah. Lahko, da bo vse šlo super kot prvič in bom po pol leta normalno funkcionirala. Lahko pa da ne.
Življenje nosi svoje zgodbe. Ne želim si, da bi se vrnila tako hitro, kot sem se prvič, ampak projektno za kakšen dan na teden po petih, šestih mesecih mi bo verjetno dobro delo. Bom videla. Vse je odvisno od tega, kaj bo prineslo rojstvo in obdobje po njem.
