Ko se leto poslavlja, se radi ozremo v preteklost in načrtujemo prihodnost. Silvestrovo je čas veselja, upanja in obljub, ki jih polagamo v novo leto. A za nekatere Silvestre, Silve in Silvije ta dan nosi prav poseben pomen – spomin na njihovega svetniškega zavetnika, svetega Silvestra.
Kaj ji pomeni godovni praznik, sem povprašala psihologinjo in publicistko Silvo Matos. S toplino in iskrenostjo mi je razkrila, kako doživlja silvestrovo ter kako jo navdihuje zgodba njenega zavetnika.
Silva je predana mati štirim otrokom ter babica dvanajstim vnukom. S svojim možem, s katerim je imela močan zakonski odnos, sta skoraj dosegla zlato poroko, a ga je izgubila nekaj mesecev pred tem. Ta življenjska preizkušnja jo je spodbudila k iskanju novih poti in soočanju z žalovanjem.
"Vedno sem si želela delati z ljudmi." Poleg diplome iz psihologije je končala mednarodni študij psihoterapije ter duhovno izpopolnjevanje, saj verjame, da moraš "najprej sam stati trdno na svojih nogah, da lahko pomagaš drugim".
Kot avtorica petih knjig in dolgoletna strokovnjakinja na področju odnosov poudarja:
"Z leti se vse bolj zavedam, da so odnosi prioriteta, ki jo moramo negovati."
Kako vas osebno navdihuje sveti Silvester?
Moram reči, da dolgo časa nisem imela posebnega odnosa do svetega Silvestra. Pozneje pa sem ugotovila, da je bil to izredno zanimiv mož. V svoji mladosti je v Rimu doživel grozljivo preganjanje kristjanov. Vsi, ki so bili krščeni, so bili v zelo težkem položaju, saj oblastniki niso sprejemali kristjanov. On je že takrat poskušal pomagati tem ljudem. Ko je vladar Konstantin sprejel kristjane in potrdil njihovo vero, je sveti Silvester veliko prispeval k širjenju Cerkve, gradnji cerkva in služenju ljudem.
Pozneje je tudi sam postal papež in vplival na oblikovanje prave podobe Jezusa Kristusa – ne le kot preroka, ampak kot Božjega sina in našega odrešenika. V tem smislu je odigral ključno vlogo v zgodovini Cerkve. Bil je močan mož. Pravzaprav sem si rekla, da ni slabo imeti takega zavetnika.
Imate kakšno zanimivo, posrečeno ali ganljivo anekdoto, povezano z vašim imenom?
Odkrito povedano, moje ime mi nekoč ni bilo najbolj všeč. Zdelo se mi je nekoliko nenavadno in resno. Ampak potem sem ga sprejela in "udomačila". Ko odraščaš, pa seveda dobiš tudi različne vzdevke. Ko sem se poročila, me je mož pogosto klical Silvin ali pa s humorjem Silvin Sadenko. Morda zato, ker imam tudi sama rada poezijo in sem nekajkrat tudi sama pisala, čeprav bolj igrivo.
Ko me je poklical Silva, sem vedela, da gre za resno stvar. Sčasoma sem ugotovila, da je moje ime pravzaprav čisto v redu. Sedaj ga imam rada, saj se z njim bolj povežem in ga tudi bolje razumem.
Morda veste, zakaj so vam starši izbrali to ime?
Mislim, da so starši izbrali moje ime zaradi obdobja okoli mojega rojstva. Proti koncu leta je bilo veliko čestitk in praznikov, povezanih s tem imenom, zato sklepam, da je to vplivalo na njihovo izbiro. Moj rojstni dan je približno mesec dni oddaljen od praznika svetega Silvestra, kar je verjetno razlog za to ime.
V sorodstvu nimamo nobene Silve, zato mi je bilo ime še bolj posebno. In moram reči, da mi je prav všeč, da sem edina v naši družini.
Kakšno sporočilo ob novem letu bi želeli prenesti našim bralcem?
Želim, da bi v novem letu spoštovali življenje kot dar in se znali zahvaljevati zanj. Pomembno je, da ostanemo zvesti svojim vrednotam, kot so ljubezen, poštenost, svoboda in resnica. Posebej danes je ključnega pomena, da se ne uklanjamo laži, ampak živimo iskreno in skrbimo za odnose po svojih najboljših močeh.
Seveda nismo popolni, zato moramo znati tudi odpuščati – sebi in drugim. Pomembno je, da se zavedamo svoje enkratnosti in različnosti drugih, saj to bogati naše odnose. Kjer pa sami ne moremo vplivati, zaupajmo Bogu in verujmo v obljubo večnosti, kjer se bomo nekoč srečali z našimi dragimi. Naj bo novo leto čas za poglobitev odnosov in prizadevanje za dobro.
Z vsakim prehodom v novo leto se zavedamo, da je prejšnje končano. Kako se sami zavedate te minljivosti?
Znana sem po tem, da veliko zmorem – še zdaj, pri teh letih. Veseli me, da lahko veliko delam, da imam še vedno dober spomin in da lahko pojem. Pred časom sem imela težavo s pljuči, ki me je prestrašila, saj sem se bala, da bo moj glas prizadet. A na srečo se je glas vrnil in spet sem lahko pela. To je zame veliko veselje, da sem lahko aktivna, da sem živa, da imam ogromno prijateljev in da se gibljem med ljudmi.
V zadnjem letu pa sem spoznala, da je življenje velika šola. Zavedam se, da marsičesa ne zmorem več tako kot pred 10 ali 20 leti. Postopoma prepuščam stvari drugim, mlajši generaciji in se učim sprejemati svojo nemoč. Ta proces mi razkriva krivuljo življenja – od začetka do konca je jasno, da bomo nekoč zaključili svoje bivanje na tem svetu. Tega se ne bojim, saj verjamem v vstajenje in obljubo večnega življenja.
Vendar zapuščanje tega sveta ni zgolj posledica nemoči. Je tudi naraven proces, ko drugi prevzemajo tvoje mesto. To poslavljanje zame ni žalostno, sprejemam ga z zavedanjem, da se v tem času pojavljajo nove izkušnje in čudovite stvari.
"Vsako obdobje življenja je lahko lepo in bogato."
Imela sem privilegij spremljati svojega moža, ko je odhajal. Občudovala sem njegovo zavedanje skrivnostnosti življenja in njegovo hvaležnost. Rekel mi je: "Žal mi je, ker ti ne bom mogel pomagati, ko boš potrebovala pomoč. Žal mi je tudi, ker ne bom mogel še naprej odkrivati te skrivnosti življenja." To sporočilo mi je neizmerno dragoceno.
Zdaj se trudim ceniti vsak trenutek in ne zapravljam časa za prazne stvari. Dragoceno je doživljati, odkrivati in deliti to, kar nosimo v sebi. Pomembno je, da odpremo oči, objamemo druge in jih spodbujamo – to ni odvisno od starosti. Te vrednote so univerzalne, ne glede na to, ali si star 20, 40 ali več let.
