Splav, odvisnosti in depresija. Božja ljubezen je zacelila njene rane

Bog nas nikoli ne pusti samih, vedno nam je v oporo, tudi v težavah in osamljenosti. Kantavtorica Lu je priča brezpogojne Božje ljubezni. V življenju se je znašla v situacijah, ki so jo pripeljale do depresije, vendar je kljub vsemu našla ljubezen, ki je bila potrebna za njeno ozdravitev.

Lu je podala svoje pričevanje o tem, kako jo je Bog rešil in ozdravil vseh njenih preteklih ran, tudi splava. Našla je odpuščanje in ozdravljenje, ki ju je tako dolgo iskala.

Že od malega se je kalila za profesionalno odbojkarico. Njena mladost je bila popolnoma usmerjena v športno življenje. Toda na neki tekmi je zaradi zdravniške malomarnosti doživela epileptični napad, ki je trajal več kot 42 minut.

Ko je prispela v bolnišnico, je za dve minuti doživela srčni zastoj, in čeprav so jo oživili, je naslednjih nekaj mesecev preživela na invalidskem vozičku in okrevala. To je bil prvi incident od naslednjih, ki jih je doživela, dokler ni prišla do točke, ko si je morala priznati, da ne more nadaljevati z odbojko.

Čeprav se je počutila poraženo, se je odločila, da je najbolje, da ta čustva ignorira. Iskala je drugo poslanstvo in našla ga je v petju. Postala je katoliška pevka, toda v sebi je gojila veliko jezo na Gospoda, ker ni razumela tega novega življenjskega načrta. Takrat se ni želela povezati z Bogom, a v cerkvi je našla poslanstvo in morala je prepevati krščansko glasbo, čeprav se je v sebi počutila kot "zombi".

Leta so minila, a depresija Lu ni zapustila. Kljub izkušnjam, ki jih je doživela, se je v njej vedno bolj naseljevala negotovost. Globoko v sebi se je bala, da za druge ne bo dovolj zaradi psihičnega stanja in odvisnosti, ki jih je imela. Čutila je, da ni sposobna ljubiti in biti ljubljena.

Leta 2013 je bila ves čas v kratkotrajnih razmerjih. Iskala je hitro tolažbo, da bi ublažila svojo bolečino. Ni si predstavljala, da bo tisto leto zanosila. Ko je to ugotovila, jo je zagrabila panika, ni verjela, da je sposobna skrbeti za otroka, in ideja o tem, da bi postala mama, jo je prestrašila. "Kako bom skrbela za nekoga drugega, če ne morem poskrbeti zase?"

Zaradi teh strahov se je odločila za splav. 15 dni je poskušala splaviti po naravni poti. Iskala je način, da bi splavila doma, skrita pred vsemi. Da bi se izognila razmišljanju o tem, kaj je naredila, je svoj vsakdan zapolnila z opravki in delom.

Leto in pol pozneje pa je prišel občutek krivde, ko je videla, kako neki mladi očka v naročju nosi svojega otroka. Lu je razmišljala o tem, kakšno bi bilo njeno življenje, če bi se odločila obdržati otroka.

Takrat so se ji začele pojavljati halucinacije. Videla je otroka, ki je tekel po hodnikih, slišala otroški jok in sanjala o obisku svojega sina, ko bo odrasel. Njeno telo je začelo trpeti zaradi bolezni, kot sta disavtonomija in sladkorna bolezen.

"Moje telo ni dobro sprejelo zdravljenja, ki sem ga prejemala, da bi se počutila bolje. Zame je bilo vse zapleteno, moje telo se je odločilo, da 'ne bom živela'. Česar nisem mogla izraziti z jokom, je telo izrazilo z boleznimi." Izgubila je upanje na ozdravitev, motivacijo za sledenje življenjskim projektom, voljo in željo po življenju. Bežala je od odnosov in ni mogla nadaljevati terapij ali poiskati duhovne pomoči.

"Še dvakrat sem splavila, kar je bilo še veliko bolj boleče. Čutila sem, da se ne bom spremenila, živela sem v puščavi, v kateri nisem hotela vstati iz postelje." Večkrat je poskušala narediti samomor, ker je želela pobegniti sama od sebe.

Udeležila se je svetovnega dneva mladih na Portugalskem in tam je Božja navzočnost postala bolj vidna. Videla je veselje in ljubezen mladih do Kristusa, njihovo željo po življenju in poslanstvu.

Lu se je začela spraševati o svoji pripadnosti Kristusu. Počutila se je hinavsko, ker je izpovedovala nekaj, česar ni živela.

Po vrnitvi s potovanja je doživljala vse večje krize, zaradi katerih ni mogla iz postelje in zaužiti hrane. Ni več delala tako pogosto kot prej, njeni dolgovi in ​​odvisnosti so rasli. Mislila je, da "ni več uporabna za življenje". Odpovedala se je Bogu, nehala je peti pri bogoslužjih, ni več ustvarjala pesmi. Nadaljevala pa je s petjem na družabnih dogodkih in občasno pri mašah.

V začetku leta 2024 je drugim povedala, da je zelo zaposlena. Ko ji je bilo res težko, je večkrat skušala narediti samomor. Boga je nenehno spraševala: "Kaj želiš od osebe, ki ni naredila ničesar prav?"

Sredi leta se je njena depresija povečala. Imela je tako močne krize, da je izgubila zavest, in ko se je zbudila, so bile njene misli negotove. Zanjo je bilo upanje nemogoče. In čeprav so ji prijatelji skušali pomagati, jim je dejala, naj jo pustijo pri miru.

"Verjamem, da ko so ljudje tako ponosni, tako neumni, postanejo nezmožni prositi za pomoč. Bog nas nikoli ne zapusti, Bog živi v nas, je del našega diha. Ampak to je bilo nekaj, česar nisem videla, nisem sprejela."

Neke noči, ko je mislila, da bo umrla, je zelo močno začutila Gospodovo navzočnost. Doživela je nočno moro, zaradi katere se je počutila majhno.

"In to sem potrebovala: da me prepozna kot majhno, krhko, da bi Njegova prisotnost lahko prevzela mojo. Ni želel, da se moja zgodba tu konča, želel je, da izkusim Njegovo usmiljenje."

Zgodil se je velik čudež: lahko je jokala. Bil je gromek jok, ki je sprostil vse dolga leta potlačeno trpljenje. V tistem trenutku se ji je povrnilo zdravje, "moje telo je prepoznalo, kdo je njegov stvarnik. Skočila sem iz postelje, ne da bi razumela, kaj se je zgodilo," pravi Lu.

Svoji družini se zahvaljuje za vso podporo in z veseljem govori o svojem srečanju z Bogom, o tem, kako je lahko odprla svoje srce, da je spregovorila o bitkah, ki jih je trpela leta, in da se zdaj zdravi s pomočjo psihološke in duhovne pomoči.

"Zmožnost sprave z Bogom pri spovedi in obhajilo je tisto, kar mi daje izjemno moč, ki je še nisem izkusila. Bilo je čudovito spoznati, da lahko zares pomaga samo Bog."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.