Kako v sebi ukrotiti tri glavna poželenja

Sveti Janez v svojem prvem pismu kristjanom v Mali Aziji piše o treh poželenjih, ki predsedujejo naši volji: "Vse, kar je v svetu – poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja – ni od Očeta, ampak od sveta," (1 Jn 2,16). Po Janezu so torej tri glavna poželenja, ki prizadenejo človeka, meso, radovednost in napuh. Kako jih prepoznati v sebi? Vsa tri poželenja se osredinjajo nase.

"Meso" si želi lastiti "zase", radovednost spoznavati "zaradi sebe" in napuh želi biti "v sebi". Podrobneje preglejmo te tri različice "jaza" in njegove nagnjenosti k temu, da želi vse vrniti k sebi. Tako se bomo lahko borili proti nagnjenosti k slabemu, ki nam onemogoča, da bi Kristus živel v nas.

Meso hrepeni po tem, da si lasti zase. Gre za popolno sebičnost. Dojemanje zunanje resničnosti je usmerjeno v koristnost in zmožnost prinašanja užitka človeku. Oseba, ki je podvržena poželenju mesa, postane potrošnik, osredinjen na svoje nagone in želje. Zanj drugi predstavlja le sredstvo do užitka. Poželjivost mesa ne zajema samo spolnosti, temveč tudi celotno ekonomsko področje.

Radovednost želi spoznavati zaradi sebe. V čem je to nagnjenje poželjivo? Pravzaprav je že želja po spoznanju znamenje, pokazatelj volje po moči. Seveda spoznavanje samo po sebi ni slabo. Vendar želja, da to storimo "zaradi sebe", kaže na željo, da zunanji svet spoznavamo po svojih zakonih, svojih kriterijih spoznavanja, svojih kategorijah. Do te mere, da to spoznanje omeji zunanjo resničnost po naših merah in jo presoja po naših interesih.

V ozadju tega poželenja je volja po nadvladi nad objektom, ki ga spoznavamo. Poželenje oči ustvarja hladno spoznanje, ki je prava skrunitev ustvarjenih bitij, saj nadvlada delu skrivnosti, ki jo bitja skrivajo v sebi. Pri tem poželenju spoznavanje ni nevtralno. In tudi ni nikakršne želje po empatičnem pristopu do sveta. Gre za čisto željo po prevladi nad objektom. Ta pristop je zelo podoben magiji.

V evangeljskem odlomku, ko je Jezus skušan v puščavi, se tovrstno poželenje izrazi v hudičevem predlogu Jezusu, naj se vrže s templja, da bi naredil vtis na množice. Hudič mu predlaga, naj izrabi poznavanje Božje besede in njene moči nad materijo in sebi v prid stori čudež.

Jezus ga odločno zavrne: poznavanje razodetja, Božjih načrtov in njegove moči nad naravo nikdar ne smemo izrabiti, da bi manipulirali z ljudmi. Prav tako poznavanje skrivnosti materije ne bi smelo služiti vojni ali zasužnjevanju ljudi. So to zgolj pobožne želje?

Napuh je želja biti "v sebi". To je najhujše poželenje. Kajti ne gre več za vprašanje sebičnosti ali manipulacije, temveč gre za povzdignjenje nad vsemi. Biti "v sebi" pomeni ne biti več odvisen od nikogar, poistovetiti se z resnico, samozadostno in zaprto samo vase. Kot bi nam hudič šepetal na uho: "Nisi prvi, ti si edini!" To je najboljša hudičeva skušnjava. Napuh ni nič drugega kot blazna misel, da smo tako pomembni, tako odlični, da obstajamo sami v sebi, popolnoma neodvisni od drugih, ne da bi potrebovali druge.

V tem razmišljanju o poželenjih skoraj še nismo namenili besede o Bogu. Bog dopusti, da se spustimo v nevarnost in se mu upremo. Vera pa nam omogoča, da premagamo sebičnost, kajti Bog je tisti, ki izpolnjuje naše potrebe in legitimne želje. Misel na Boga premaga radovednost in nas pouči, da najvišje spoznanje prihaja od razodetja, ki nam ga prinaša Bog sam.

Najboljše spoznavanje bitij in stvari se odvija z Božjim razodetjem. Da bitja in stvari spoznavamo po navdihu Svetega Duha v skrivnosti njihovega stvarjenja po Stvarniku. Nasprotno od poželenja oči, spoznavanja zaradi sebe, je spoznavanje bližnjega "v Bogu". To pomeni, da v bližnjem prepoznamo skrivnost, ki je zapisana vanj – skrivnost, ki bo za nas vir čudenja in slavljenja. Napuh premaga vera, ki v nas razpoči mehurček ponosa in nam pokaže, da smo le uboga bitja, odvisna od Stvarnika v vsem, kar smo in kar delamo.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.