Umetnik, ki kraljuje za štedilnikom

Današnji gost rubrike Moške skrivnosti je Dorian Španzel, oblikovalec, slikar in multimedijski umetnik, ki kot galerist deluje v Galeriji Družina. Predstavlja, kako se kosa z izzivi mladega očka in kako doma kraljuje za štedilnikom.

Služba, žena, hčerka, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Pred prihodom hčerke Sienne, ki se je rodila lanskega februarja, sem zelo elegantno razpolagal z vsakdanjimi obveznostmi, službo in časom zase. Zdaj pa seveda kot vsak novopečeni oče glavnino časa posvečam otroku in službi. Ženi in sebi pa kakor nanese, ponavadi si lahko malo časa zase vzamem le v poznih večerih, pa še takrat sem pogosto preveč utrujen.

Zdaj npr. gledam en film po tri dni, saj običajno zaspim na kavču že po prve pol ure. Se pa z ženo vsake toliko dogovoriva, da si nekdo od naju vzame vse popoldne za druženje s prijatelji ali pa kakšne športne aktivnosti. En vikend jaz, naslednji ona.

Verjamem, da bo lažje najti čas, ko bo hčerka začela hoditi v vrtec in ko bo več v varstvu pri starih starših. Definitivno pa se kot oče oziroma mama žrtvuješ za ljubezen in se prikrajšaš za nekdaj samoumevne stvari.

Kako razvajate svojo ženo?
Primarno s svojimi kulinaričnimi podvigi, saj kot velik ljubitelj kuhanja dominiram za štedilnikom in skoraj nikogar ne spustim zraven. Kuhanje oziroma kulinarika je moj šport in ljubezen, proces, skozi katerega se sprostim in izražam. Kuharijo jemljem zelo resno in sem kot študent že skoraj pustil študij sodobne umetnosti (3. letnik) z namenom, da bi se vpisal na Le Cordon Bleu v Parizu. Po dobrem razmisleku in nekaj modrih besedah staršev sem to potezo opustil.

Razvajanje pride tudi v malih presenečenjih. Rad ji kupim kakšno malo pozornost kar tako, brez razloga, ali pa jo nenapovedano odpeljem na izlet v neznano.

"Očetovstvo me izpolnjuje, ker …?"
Ko postaneš oče, se vzpostavi neka posebna povezava z otrokom, še posebej če je to punčka. Ta čustvena povezanost je neprimerljiva in ti daje občutek, da imaš nekoga, ki te potrebuje, te ljubi in se razvija pod tvojim vplivom. To občutje neizmerne ljubezni je zelo izpolnjujoče.

Očetovstvo je pri meni spodbudilo tudi osebno rast. Naučil sem se potrpežljivosti, samodiscipline, prilagodljivosti in nove, drugačne ljubezni do bitja, ki sem ga spoznal šele pred kratkim, a hkrati vem, čutim, da je moja stvaritev, moja kri, moj mali čudež. Verjamem, da sem postal boljša oseba, saj sem se začel bolj zavedati svojih prioritet in ciljev v življenju.

O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?Definitivno tega, da večina moških ne zna kuhati ali pa da moški ne znamo prisluhniti.

Verjamem, da znam odlično kuhati in še boljše poslušati oziroma prisluhniti, kar se mi zdi zelo samoumevno, saj je posluh za sočloveka oziroma ljubljeno osebo nekaj obveznega za dober razvoj razmerja in uspešno sobivanje.

Kako se spominjate izkušnje v šovu MasterChef? Kaj vam je dala? Je kuhanje za vas svojevrstna umetnost? Kaj najraje pripravljate?
Izkušnja v MasterChefu mi je ostala v lepem spominu, dala mi je neko širino, vpogled v svet profesionalne kulinarike, realno prikazala tegobe in probleme tega sveta in me nasploh naučila veliko. Gotovo kulinariko dojemam kot umetnost, kot način izražanja.

Najraje kuham italijanske in morske jedi – vse od klasičnih bolonjskih ragujev, zorjenih florentincev in ribeyjev, črnih rižot s sipo pa do kremnih škampovih juh z redukcijami konjaka in sladke smetane.

Umetnost vam je bila položena v zibelko, saj sta mama in oče slikarja. Kateri vidik umetnosti pa vas najbolj izpolnjuje?
Umetnost nam omogoča, da se povežemo z lastnimi čustvi, bodisi skozi ustvarjanje bodisi skozi doživljanje umetniških del. Dela, ki izražajo čustva, kot so žalost, radost, jeza ali melanholija, nas lahko potisnejo k lastni refleksiji in razumevanju čustev. Umetnost ima sposobnost, da nas "premakne", kar je pogosto tisto, kar nas izpolnjuje na globoki ravni.

Na koncu se izpolnitev, ki jo najdemo v umetnosti, pogosto oblikuje iz kombinacije teh dejavnikov. Pomembno je, da umetnost postane način, kako se povezujemo z notranjim svetom, z drugimi ljudmi in s širšim svetom okoli nas.

Delujete v Galeriji Družina. Zakaj bi jo obiskovalcem priporočili?
Galerija Družina se odlikuje po tem, da združuje umetnost z duhovno in kulturno dediščino, zlasti z vidika katoliške tradicije. Umetnost, ki jo ponuja, je pogosto prežeta z globokimi duhovnimi in filozofskimi vprašanji, ki so tesno povezana z verskimi vrednotami, vendar niso omejena le na religiozne motive. Galerija torej postavlja umetnost v kontekst, ki presega zgolj estetsko vrednost, temveč jo povezuje z družbenimi in etičnimi vprašanji, ki so pomembna za širšo skupnost in slovenski prostor nasploh.

Galerija Družina združuje tradicionalno in sodobno umetnost, kar pomeni, da obiskovalci pogosto naletijo na izjemno kombinacijo klasičnih in modernih umetniških pristopov. Ta dialog med preteklostjo in sedanjostjo omogoča, da umetnost ne le ohranja svojo zgodovinsko vrednost, temveč tudi ostaja relevantna v sodobnem kontekstu.

Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Gojim veliko ljubezen do zbiranja ročnih ur, ki jih imam več kot 30. Ure so strast, ki združuje ljubezen do oblikovanja, umetnosti, finomehanike in zgodovine. Zbiratelji pogosto iščemo posebne ali redke kose, bodisi zaradi njihove tehnične dovršenosti, estetske vrednosti ali zgodovinskega pomena.

Zbiranje vključuje raziskovanje znamk, modelov, mehanizmov ter zgodovinskih in kulturnih vplivov, ki so oblikovali razvoj ur. Ljubezen do ur se ne izraža le v lastništvu, temveč tudi v iskanju zgodbe za vsakim kosom – vsaka ura namreč nosi svoj edinstven pečat časa in umetnosti izdelave.

Sem tudi velik ljubitelj strelnega orožja in sem aktiven član ljubljanskega društva ostrostrelcev. Ukvarjam se z dinamičnim defenzivnim streljanjem (IDPA), znanim tudi kot praktično streljanje ali akcijsko streljanje. To je nabor strelskih športov, pri katerih tekmovalci poskušajo združiti načela natančnosti, moči in hitrosti z uporabo strelnega orožja. Strelci proge streljajo posamično. Običajno se mora strelec premikati in streljati z več položajev, čez ovire ali iz drugih nelagodnih položajev.

Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
1. Sočutja. 2. Upanja oziroma vere. 3. Veselja. Razlogov je ogromno in se jih težko strne v eno besedo oziroma stavek. Verjamem, da primanjkljaj sočutja, upanja oziroma vere in veselja izhaja iz osebnih stisk, družbenih pritiskov, duševnih težav – stresa, izčrpanosti, socialne neenakosti, negativne medijske naravnanosti in politične razdvojenosti.

Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Takšnih dogodkov je bilo kar nekaj, lahko izpostavim npr. zaključek diplome in pozneje magisterija, poroke z mojo Majo in seveda rojstvo hčerkice.

S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Najbolj se duhovno napolnim in resetiram z obiskom kakšne res lepe in fascinantne galerije, muzeja ali cerkve. Večina teh je bilo že neštetokrat videnih, a se vedno znova vračam.

Tudi tih jutranji sprehod ob obali, z dobro kavico v roki, naredi čudeže. :) Še posebej če za tem sledi še skok v morje in sveža riba na gradeli! Takšni osebni in duhovni trenutki so žal postali preredki in verjamem, da bi jih vsi potrebovali veliko več.