Njun sin je živel štiri dni: “Njegovo življenje je bilo kratko, toda lepo in polno!”

Novembra 2024 je papež Frančišek vernike povabil k molitvenemu namenu za vse, ki "objokujejo umrlega sina ali hčer", da bi "v skupnosti našli oporo in po Duhu tolažniku prejeli notranji mir". O milosti notranjega miru pričujeta Francoza Gabrielle in Guillaume, ki sta marca 2021 izgubila petega otroka, Emmanuela z anencefalijo.

Za Aleteio sta spregovorila o poti, ki sta jo prehodila, da bi sprejela otroka in ga pospremila do konca njegovega kratkega življenja. Spregovorila sta o bolečini izgube, Guillaumovem doživljanju trpljenja po Gabriellinem težkem porodu in tudi o številnih milostih, ki sta jih znala sprejeti in po katerih sta občutila močno Božjo navzočnost.

Gabrielle in Guillaume živita v pariški regiji, sta starša petih otrok, zadnji, Emmanuel, je že v nebesih. Emmanuel se je rodil 20. marca 2021 in je živel le štiri dni, "med praznikom sv. Jožefa in Marijinim oznanjenjem", rada poudari Gabrielle, ki je od začetka do konca nosečnosti otroka izročala Jožefu in Mariji.

Diagnoza je bila postavljena pri prvem pregledu, septembra 2020. "Babici se je v trenutku spremenil izraz na obrazu. Takoj je ugotovila, da gre za anencefalijo," pripoveduje Gabrielle. Gre za prirojeno nepravilnost nevralne cevi in hudo nerazvitost možganov, ni lobanjskega oboka.

Tistega dne sta Gabrielle in Guillaume izvedela, da bo njun otrok v najboljšem primeru živel nekaj minut po rojstvu. "Za naju je bil to hud šok, pravi kaos. Čeprav sva se med pripravo na zakon pogovarjala tudi o invalidnosti, na to pravzaprav nikdar nismo zares pripravljeni, še manj pa smo pripravljeni ob rojstvu izgubiti otroka," pričuje Guillaume. "V takih trenutkih imamo občutek, kot da so se možgani odklopili, da bi lahko sprejeli čustven izbruh, ki ga povzroči takšna diagnoza," pove Gabrielle.

Dva dni po postavljeni diagnozi se je družina odločila, kot je načrtovala, da poromajo v Sologne k Mariji, nedaleč od njihovega domačega kraja. Devici Mariji so izročili "krhko dete, ki bo imelo kratko življenje, da bi bilo vsaj lepo in polno". S temi besedami je preprosto opisano njihovo potovanje.

Z otroki in sorodniki se niso veliko pogovarjali o nepravilnosti, ki je doletela njunega otroka, odločila sta se, da ga pospremita do konca njegovega življenja. Hvaležna za vse prejete milosti na romanju k Mariji sta se Gabrielle in Guillaume odločila, da kupita Marijin kip in uredita molitveni kotiček.

Polna duha miru, ki sta ga prejela na romanju, sta se Gabrielle in Guillaume 7. septembra 2020 odpravila na pregled v bolnišnico. Prepričana sta bila, da bosta prejela informacije o otrokovi bolezni, v resnici pa je šlo za pripravo na medicinsko prekinitev nosečnosti. Pritisk zdravnikov je bil agresiven. Toda Gabrielle in Guillaume sta imela le eno željo: želita ohraniti nosečnost in spremljati otroka. Zaprosila sta za prenos kartoteke v drugo bolnišnico.

Naslednjega dne, 8. septembra, na praznik Marijinega rojstva, sta po Božji previdnosti prejela v dar meter visok kip Naše Gospe Francije. Gabrielle je prejšnji večer zaupala sestri redovnici, da si želijo imeti kip. Sestra je nato izvedela, da ima skupnost od junija zadaj v cerkvi kip Naše Gospe Francije, ki jim ga je nekdo podaril, rekoč, naj ga podarijo nekomu, ki ga bo potreboval.

"Bilo je, kot bi nas obiskala Devica Marija, in to je sovpadalo s prvim preobratom v nosečnosti: prepričana sem bila, da me Bog ne bo zapustil. To mi je pokazal po tem kipu. Na začetku nosečnosti nisem bila sposobna izreči 'obdržala bom otroka', lahko sem rekla le 'danes še obdržim otroka'. Doumela sem, da nisva sama, da je Bog z nama, da bova živela iz dneva v dan."

Kot v pesmi sv. Terezije iz Lisieuxa Samo danes sta Gabrielle in Guillaume okusila prepuščanje. "Skozi preizkušnje sem šla z Jezusom," pravi Gabrielle. "Ob vsaki težavi sem klicala k njemu in vedno me je uslišal: roke so se razprle, srečala sem ljudi, ki so postali angeli na moji poti … To niso bile ravno osebe, na katere bi sama pomislila, vendar nisem bila nikoli sama …"

Drugi preobrat v Gabriellini nosečnosti je bilo branje knjige o življenju Chiare Corbella (Rojeni za večno življenje, Družina, 2015). O Italijanki, ki je zavrnila zdravljenje raka, da bi rešila otroka, ki ga je nosila pod srcem. Preden je zbolela, je Chiara rodila otroka z enako prizadetostjo, kot jo je imel Emmanuel. "Branje njenega pričevanja in kako je spremljala svojega otroka do rojstva, mi je bilo v veliko oporo. Božja previdnost nas je zbližala z njeno družino in njenim duhovnim očetom, za nas je bila kot velika sestra," priznava Guillaume.

"Strokovno zdravstveno spremljanje sledi togemu protokolu, najini bližnji naju niso vedno razumeli, otrokom je bilo težko govoriti o moji nosečnosti v šoli, ampak z Bogom ob strani in Chiarino navzočnostjo sem lahko spregovorila o sinu in njegovi prizadetosti, ne da bi se sesula. Videla sem se, kako mirno sprejemam tega otroka," je povedala Gabrielle.

Še ena močna opora na pripravo nenavadnega rojstva je bila molitev bližnjih in znancev. "Molitvene verige so bile za nas zelo pomembne," je hvaležen Guillaume.

Rok poroda je bil postavljen na veliko noč, vendar so morali porod po spletu okoliščin sprožiti prej. Gabrielle in Guillaume sta zaprosila za možnost poroda na praznik sv. Jožefa, 19. marca. Njuna prošnja je bila uslišana.

Na dan poroda je bolnišnični duhovnik zanje daroval mašo. S seboj sta prinesla tudi Marijin kip. Porod je bil zahteven, trajal je 24 ur. Zjutraj, 20. marca, se je rodil Emmanuel. Guillaume ga je krstil z vodo iz Jordana. Bratca so obiskali tudi sorojenci.

Gabriellino stanje se je naglo poslabšalo. Močno je krvavela in doživela je sepso, zato so jo urgentno premestili na operacijski oddelek. Intuitivno je zaznala, da je prešibka, da bi prestala splošno anestezijo, da njeno življenje visi na nitki.

"V sobi je bilo 10, 12 negovalcev, sama pa sem zaznala vse molivce," pripoveduje. Bila je mirna in možu je dejala, naj ničesar ne obžaluje, ne glede na to, kaj se bo zgodilo, saj sta izbrala ljubezen in to je edina izbira za srečo. Mož ji ni odgovoril, zavedal se je resnosti situacije, ponudil ji je sliko Chiare Corbella, ki jo je imel pri sebi.

Med posegom je Gabrielle doživela septični šok, a so jo uspeli oživeti. Ko se je prebudila, je najprej zagledala sliko Chiare na nočni omarici: vedela je, da je rešena. Zaskrbljeni zdravniki so se odločili, da jo premestijo na intenzivni oddelek. "Človeško gledano je videti grozno, ampak v resnici je pravo veselje čutiti nekaj iz nebes, darilo, ki mi je bilo podarjeno, da sem lahko nato sprejela sinovo smrt," pričuje Gabrielle.

Medtem je bil Guillaume na neonatalnem oddelku z Emmanuelom. To je bila najburnejša noč, kar jih pomni. "Imel sem cel kup vprašanj, o katerih prej sploh nisem premišljeval. Kaj če Gabrielle umre? In kaj če Emmanuel umre zdaj, brez Gabrielle ob strani?" Dolg trenutek ga je grabila tesnoba. Dokler v svoji notranjosti ni zaslišal Chiarine misli: "To, kar je v življenju pomembno, ni, da nekaj storiš, temveč da se rodiš in se pustiš ljubiti."

"Sprejel sem to misel in v trenutku je bilo vse jasno, mirno. Moja vloga je bila, da sem tukaj, ob sinu, da ga ljubim, gledam, pustim Bogu, da ga ljubi po meni, kot je storil tudi sv. Jožef. Nisem vedel, kaj se bo zgodilo, a ni me bilo strah."

Eden najmočnejših spominov tiste noči je bila rdeča svetloba, ki jo je imel Emmanuel okrog zapestja. Bil je aparat za merjenje pulza in ravni kisika. "Videl sem sinovo roko kot tabernakelj. Videl sem Emmanuela kot Jezusa v jaslih, a tudi kot Jezusa na križu. Bog je bil tam. Bilo je nekakšno razodetje." Ime Emmanuel pomeni Bog z nami. Guillaume ne dvomi, da jih je tisto noč obiskal Bog.

Gabrielle je prišla z intenzivnega oddelka in je lahko pestovala še živega sina. Živel je štiri dni. "Njegovo življenje je bilo kratko, toda lepo in polno! Jezus nam je dovolil, da smo spoznali njegovo logiko ljubezni, kjer je 'en dan kot tisoč dni'," pričuje Gabrielle. "Trpela sem in vedno bom trpela zaradi izgube malega Emmanuela. A v tem trpljenju nisem sama: Jezus je z menoj, čisto ob meni, kot ga še nikoli prej nisem občutila. In to je bilo tako lepo, da se mi srce napolni z veseljem takoj, ko samo pomislim na to." To je veselje, ki je za Gabrielle močnejše od trpljenja in okrašeno z mnogimi darili.

"Ljubezen živimo v sedanjosti, v tem trenutku! To nas je naučil Emmanuel!" vzklikne Gabrielle, ki nam je še zaupala, da so se kot družina spremenili zaradi te preizkušnje. "Videti krhkost in moč, ki je skrita v njej, nama je pomagalo priznati slabosti in jih presegati, prinašati vedno več ljubezni med naju in v družino. Podobno kot romarja v Emavs sva spoznala, da je Jezus prišel k nam po Emmanuelu, da bi naju kot zakonca okrepil."

Sprejeti Emmanuela je bilo kot sprejeti milosti in navzočnost Boga. Obljuba, ki jo je Jezus dal v Markovem evangeliju: "Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme," (Mr 9,37).

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.