"Danes sva začela devetdnevnico." "Greš z mano k devetdnevnici?" "To devetdnevnico molim zate." Si že kdaj slišal kaj podobnega? Si se tudi ti že srečal z devetdnevnico? Morda si dobil občutek, da je to pobožnost, ki je namenjena starejšim ali preprosto "ni zate", vendar gre za čudovito pot duhovne rasti, ki ji je vredno dati priložnost.
Kaj sploh je devetdnevnica?
Devetdnevnica označuje vrsto duhovnih opravil, ki se jih opravlja devet dni zapovrstjo. Pogosto se začne devet dni pred praznikom, ki je povezan z izbrano temo. Če pa v bližini ni kakšnega liturgičnega praznika, Cerkev priporoča, naj se devetdnevnica konča na nedeljo, ki je Gospodov dan, zaradi česar s pobožnostjo začnemo v soboto en teden prej. Namen v osnovi ni to, da bi bili deležni kakšne posebne milosti (čeprav seveda lahko pobožnost namenimo tudi temu).
Njeno bistvo je, da verniku omogoči boljšo, posebno pripravo na obhajanje liturgičnega praznika. Najbolj razširjen primer je dobro znana božična devetdnevnica, ko se pripravljamo na Jezusovo rojstvo (kot otroci pa smo sodelovali pri romanju svete družine v Betlehem ali zbirali ovčke za jaslice). Gre torej za konkretno pot spreobrnjenja, za nekakšno duhovno romanje, ki traja zaporednih devet dni.
Devetdnevnica ne traja devet dni kar po naključju. To število sega že v rimsko dobo, ko so slovesnosti po smrti kakega človeka trajale devet dni. V krščanstvu se število devet povezuje tudi s češčenjem Marijinega materinstva – devet mesecev je preprosto skrajšanih v devet dni.
Nekateri teologi pa to pripisujejo simboliki Boga samega: število Svete Trojice, ki je tri, so v znak popolnosti pomnožili s tri in dobili devet. Prve devetdnevnice so verniki obhajali že v srednjem veku, posebej pa so se razširile v 17. stoletju, ko se je začela tudi devetdnevnica priprave na božič.
Kako devetdnevnica poteka?
Poznamo veliko različnih potekov. Mnogo jih je vodenih, gre za pobožnosti priporočanja različnim svetnikom, za različne namene, za določene težke situacije (najdeš jih lahko na spletu ali v različnih publikacijah, recimo v knjigi Devetdnevnice ob težkih dneh) ali za priprave na liturgične praznike (recimo devetdnevnica Božjega usmiljenja, ki jo molimo pred nedeljo Božjega usmiljenja).
Take devetdnevnice za vsak dan predvidevajo branje krajšega besedila, premišljevanje in molitev, pri čemer je besedilo lahko ves čas enako ali pa se vsak dan zamenja.
Odločiš pa se lahko tudi za takšno, ki jo oblikuješ popolnoma sam. Lahko vsak dan zmoliš določeno molitev, recimo očenaš ali desetko rožnega venca, lahko dnevno bereš Sveto pismo in premišljuješ njegovo vsebino, lahko pa se odločiš tudi za vsakodnevni obisk svete maše. Pomembno je le, da vztrajaš devet dni.
Kaj pa namen?
Poleg priprave na liturgične praznike lahko devetdnevnico moliš oziroma daruješ tudi v določen namen, ki si ga izbereš sam, pri čemer je možnosti neskončno.
Devetdnevnica je lahko molitev zahvale – z njo se Bogu zahvaljuješ za svoje življenje, kakšen posebno lep dogodek, za uslišane molitve, za posebne milosti, ki si jih doživel. Prav tako se v devetdnevnici lahko priporočaš za moč v soočanju s težko situacijo – za dober potek preizkušnje, ki te čaka (pa naj bo to težak pogovor, izpitno obdobje na faksu, zdravstvena težava …), za prave odločitve, za ozdravljenje (fizično ali psihično). Bogu lahko v devetdnevnici izročaš prošnje za svojo prihodnost, moliš za bodočega moža ali ženo, za dobre odnose.
Lahko pa jo nameniš tudi nekomu drugemu – izročiš svojo molitev ali obisk svete maše za prijatelja, družinskega člana ali drugo osebo, za njegovo življenje, pa če mu to poveš ali ne. Tako je devetdnevnica tudi čudovito darilo pozornosti in ljubezni za tega človeka.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
