“Vsako srečanje z bolniki me oblikuje, navdihuje in utrjuje v veri”

Ivan Hočevar je jezuit in duhovnik, ki prihaja z Dolenjske, natančneje iz Suhe krajine, iz župnije Šmihel pri Žužemberku, kjer je preživel otroštvo in mladost. Pri 14 letih je odšel od doma in se vpisal na Srednjo versko šolo v Vipavi. Čeprav je bil rad doma, ga je vleklo tudi po svetu.

Trenutno opravlja delo župnika v župniji sv. Magdalene v Mariboru. Kot bolnišnični duhovnik ima malo prostega časa, saj mora biti vedno na voljo za duhovno oskrbo. Ko mu ostane kaj časa, se rad z motorjem zapelje na Roglo in igra nogomet s prijatelji v Mariboru.

Prav tako uživa v pogovorih ob pici s sobratom p. Jožetom Poljanškom, ki je župnik v Radljah ob Dravi. Poleg tega ima rad rože, skrbi za vrt in živali. Čeprav njegovo delo zahteva veliko predanosti in odpovedovanja, v teh drobnih trenutkih najde mir in veselje.

Kako se spominjate svojega otroštva v Drašči vasi in kako je okolje, v katerem ste odraščali, vplivalo na vašo odločitev za duhovniški poklic?
Prihajam iz majhne vasi v Suhi krajini, kjer je okoli 30 hiš, pod nami teče reka Krka. Okolica je idilična – polja, gozdovi in reka so bili del mojega vsakdana. Kraj mi je zelo ljub in se še danes rad vračam, ko obiščem svojo mamo. Oče je že pokojni, umrl je leta 1999.

Odraščal sem v kmečko-delavski družini. Starši so delali – oče v Litostroju, mama sprva v Iskri v Žužemberku, pozneje tudi v Litostroju. Kot otrok sem obiskoval osnovno šolo v Šmihelu pri Žužemberku, pozneje v Žužemberku, kamor sem imel devet kilometrov dolgo pot.

Veliko sem se potepal – bodisi ob Krki bodisi po gozdu. Nabiral sem zelišča in jih prodajal, saj takrat otroci nismo prejemali žepnine. Bili smo verna družina. Mama, sestra in jaz smo hodili v cerkev ter molili, oče se je k veri vrnil pozneje, ko sem že obiskoval semenišče. 

Prvi pomemben trenutek za moj duhovniški poklic se je zgodil v petem razredu, ko me je župnik povabil, da postanem ministrant. To je bil zame zelo vesel dogodek. Največji vpliv na mojo odločitev je imel naš pokojni župnik Jože Prijatelj. Gospod Jože, čeprav je imel tudi kakšne slabosti, je svoj poklic opravljal z ljubeznijo in veliko predanostjo. Ravno to je tisto, kar me je navdušilo! 

V sedmem razredu sem na duhovnih vajah v Ljubljani to željo zaupal duhovnemu voditelju. Kljub temu da so se vrstniki in sošolci včasih norčevali iz moje odločitve, sem vztrajal. Pot do semenišča ni bila lahka, saj tudi moj domači župnik sprva ni bil navdušen nad mojo izbiro. Mislil je, da nisem sposoben za ta poklic.

Kakšna je bila vaša izkušnja študija v različnih evropskih mestih, kot so Ljubljana, Padova, Rim in Dublin?
Najprej sem obiskoval Srednjo versko šolo v Vipavi, kjer sem tudi maturiral. Po tem sem odšel v vojsko – najprej za mesec dni v Našice na Hrvaško, nato v Osijek, kjer sem preživel večji del vojaškega služenja, in nato zadnji mesec zopet v Našice. Po vojski sem vstopil v ljubljansko bogoslovje in začel študirati na Teološki fakulteti.

Tam sem bil dve leti, a sem kmalu začutil krizo poklica. Prehod iz malega semenišča, kjer je vladala stroga disciplina, v bogoslovje, kjer je bilo več svobode, je bil zame kar zahteven. Poleg tega me je študij filozofije, zlasti eksistencializma in nihilizma, močno zaznamoval in spodbudil k razmišljanju o globokih življenjskih vprašanjih, kar je poglobilo mojo krizo. Odločil sem se, da za eno leto prekinem študij in si vzamem čas za razmislek.

V tem obdobju sem se zaposlil v skladišču s sadjem in zelenjavo, si našel najemniško stanovanje in skrbel sam zase. Še vedno sem ostal povezan z bogoslovjem – udeleževal sem se duhovnih obnov in imel duhovnega voditelja. Želel sem se preizkusiti tudi zunaj bogoslovja, saj so nekateri govorili, da tam ni treba prevzemati odgovornosti zase.

To leto mi je veliko pomenilo, saj sem spoznal, da sem sposoben samostojnega življenja. Po tem premoru sem se srečal z jezuiti. Med vzponom na Škrlatico sem začutil notranji glas, ki me je spodbudil k odločitvi, da se pridružim jezuitom. Leta 1987 sem vstopil v njihov noviciat v Mariboru, kjer sem dve leti opravljal začetno formacijo.

Jezuitom ste se pridružili leta 1987. Lahko poveste kaj več o tem?
Tako je, leta 1987 sem vstopil k jezuitom v Mariboru. Bili smo skupina petih novincev, kar je ustvarilo močno in prijateljsko skupnost. Noviciat je bil čas spoznavanja jezuitskega reda, duhovnih vaj, molitev in različnih preizkušenj, kot so peš romanja brez hrane in vode.

Učili smo se živeti v preprostosti. Veliko časa smo posvetili molitvi in pogovorom. Opravili smo tudi mesečne duhovne vaje v tišini v Opatiji, se za mesec dni preizkusili v bolnišnici Cottolengo v Italiji. Po noviciatu sem nadaljeval študij filozofije v Padovi, kjer sem poglabljal znanje iz novoveške in starogrške filozofije.

Všeč mi je bilo branje raznih knjig in tekstov, ne samo skript. Italijanščino sem se učil sproti, kar je bilo na začetku precej zahtevno. V Padovi sem večkrat obiskoval grob svetega Antona Padovanskega in tudi Leopolda Mandića. Nato sem tri leta študiral teologijo na Papeški univerzi Gregoriana v Rimu, kjer smo bili iz več kot stotih držav; v kolegiju, kjer sem živel, pa iz petindvajsetih.

Po Rimu so me poslali na pastoralno delo v Gorico, kjer sem deloval z mladimi in sodeloval pri spravnih pobudah med Slovenci in Italijani. Po enem letu sem se vrnil v Slovenijo. Deloval sem v Ljubljani, Žireh, pri Sv. Treh Kraljih in pozneje tri leta v Mariboru. Čez štiri leta sem šel študirat duhovno teologijo v Dublin na Irsko. Prav vsaka mednarodna izkušnja je pustila name močan pečat.

Opravljali ste tudi poslanstvo študentskega duhovnika v Mariboru kot vodja KŠC Sinaj in ŠD Sinaj ter veliko sodelovali z mladimi. Sedem let ste opravljali službo duhovnega voditelja bogoslovcev v Mariboru. Kako so vas mladi oblikovali in kakšen vpliv ste želeli pustiti nanje?
Študiral sem duhovno teologijo na Irskem in nato bil imenovan za duhovnega voditelja bogoslovcev v Mariboru, ker je bila takrat potreba. Moj predhodnik p. France Zupančič je bil takrat že nekoliko v letih, zato so se predstojniki odločili za menjavo duhovnega vodje v bogoslovju. To poslanstvo sem sprejel z veseljem, a nekoliko mlad, imel sem šele 37 let.

Spomnim se, da me je nadškof Rode ob neki priložnosti vprašal, kateri letnik sem, misleč, da sem še bogoslovec. Moje študijsko ozadje mi je pomagalo pri duhovnem spremljanju bogoslovcev, za katere sem bil na voljo za pogovore, spovedi in duhovne vaje. Organiziral sem mesečne duhovne obnove in letne duhovne vaje.

Sam sem vodil duhovne vaje za prve letnike, diakone in novomašnike. Kot spiritual sem bil nekoliko bolj izzivalen, kar nekaterim ni bilo všeč, vendar je to spodbujalo njihovo razmišljanje o duhovnem življenju in poslanstvu, ki jih je čakalo.

Po sedmih letih sem bil imenovan za študentskega duhovnika v Mariboru, kjer sem vodil Katoliški študentski center Sinaj in študentski dom Sinaj. To delo mi je bilo zelo všeč, saj sem bil v neposrednem stiku s študenti. Organizirali smo razne dogodke, kot so Nikodemovi večeri, Predbožični večer na ŠTUK-u, Križev pot mladih po ulicah Maribora in drugo. Tudi po zaključku mojega službovanja sem ohranil lepe odnose s študenti, s katerimi se še danes občasno srečamo.

Moj namen je biti čim bolj pristen in naraven ter spodbujati osebno vero in krepiti v človeku osnovne krščanske vrednote. Poskušal sem bogoslovcem in študentom omogočiti prostor za poglobljeno duhovno življenje in refleksijo, hkrati pa sem jih tudi spodbujal, da bi razmišljali o veri, življenju in svojem mestu v svetu.

Leta 2015 ste prevzeli službo župnika župnije sv. Magdalene v Mariboru. Kako ste se povezali z verniki in kakšne dejavnosti izvajate v župniji?
Po tem, ko sem prenehal biti študentski duhovnik, sem postal župnik pri sv. Magdaleni. Tudi to poslanstvo sem z veseljem sprejel. Verniki so me dobro sprejeli kljub navezanosti na prejšnjega župnika. V župniji smo izvajali ali še izvajamo različne dejavnosti, kot so tečaja Alfa, duhovne vaje v vsakdanjem življenju, srečanja za starejše, razna predavanja.

Imamo mešani pevski zbor, inštrumentalno skupino Galji in priložnostni medgeneracijski zbor, kjer so dejavni tudi otroci. Imamo tudi Karitas in manjši študentski dom s petimi študentkami medicine. Povezujemo se s sosednjimi župnijami pri organizaciji oratorijev in drugih dogodkov. Obenem sem tudi bolnišnični duhovnik in sodelujem na televiziji Exodus z raznimi nagovori, pogovornimi oddajami ali vodenjem sv. maše.

Na vašem Facebook profilu se velikokrat znajdejo tudi fotografije vaše mačke in drugih okoliških živali. Kako odnos z živalmi bogati vaše duhovno življenje?
Sem iz kmečke družine, kjer so bile živali vedno prisotne. Živali so mi blizu že od otroštva. Kljub temu da smo kot otroci lovili ribe, danes že dvajset let ne jem mesa in rib. Za to izbiro sem se odločil iz etičnih razlogov. Imam rad divje živali, opazujem srnjake, jelene, lisice in celo medvede.

Ko sem bil v bogoslovju, so me pritegnili labodi, danes imam mačke. Eno od njih sem našel v stolnem župnišču, kamor se je zatekla. Kmalu so se pridružile še druge mačke. Zdaj imamo tri. Na žalost je dve povozil avto. Ena je poginila zaradi bolezni. Vse tri so dobile grobek na našem vrtu.

Z mačkami imam lep odnos, saj vsaka prinaša nekaj edinstvenega. Mačke, ki pridejo v naš dom, hitro postanejo del skupnosti. Vsaka ima svoj značaj, nekatere so raje doma, druge raziskujejo okolico. Hkrati pa vidim v tem tudi neko obliko evangelizacije – ljubezen do živali je lahko način, kako pričevati, širiti dobro in skrb za druge.

Ste tudi bolnišnični duhovnik v UKC Maribor in vodja duhovne oskrbe v Domu Danice Vogrinec. Lahko podelite kakšno posebno izkušnjo ali anekdoto, povezano z vašim delom tam?
Leta 2019 sem bil imenovan za bolnišničnega duhovnika v UKC Maribor in vodjo duhovne oskrbe v Domu Danice Vogrinec. Od takrat sem na voljo 24 ur na dan, saj me lahko v vsakem trenutku pokličejo, tudi ponoči. Na voljo sem za bolniško maziljenje, obhajilo, spoved, krst, pogovor. Nekoč sem poročil bolnika na bolniški postelji. Enkrat na teden mašujem v bolnišnici in domu.

Izkušnje so zelo lepe. Hvaležen sem za to poslanstvo. Vsako srečanje z bolniki me oblikuje, navdihuje in utrjuje v veri. Najbolj pretresljivo je podeljevanje krsta otrokom, ki so prezgodaj rojeni, ali videti odraščajoče otroke ob umirajočih starših.

Občasno se zgodi tudi kakšen čudež. Zgodi se, da zdravniki ne dajo veliko upanja svojcem, a stanje bolnika se po sv. maziljenju izboljša. Verjamem, da zdravniki opravijo delo po svojih najboljših močeh, vendar ima maziljenje tudi svojo moč.

Včasih se zgodi, da bolnik čaka samo še duhovnika in se potem v miru poslovi. To je znamenje velike vrednosti tega zakramenta. Nekoč se je zgodilo, da so otroku dali samo en odstotek možnosti preživetja, stanje pa se je po krstu bistveno izboljšalo.

Kakšen nasvet bi dali nekomu, ki razmišlja, da bi postal duhovnik?
Pomembno je, da delamo na svojem duhovnem življenju in da ustvarimo pristen odnos z Bogom. Ključno je, da imamo osebno vero in se odločimo za Kristusa. Če imamo to, bomo tudi iskali, kaj je Božja volja za naše življenje. Če gradimo na Bogu, bomo iskali, kaj On želi, da počnemo. Če gradimo na sebi, si posledično ustvarjamo kariero in sledimo zgolj lastnim ambicijam, kar pa ni v redu.

Bog nam govori skozi misli, čustva in občutke, zato lahko na podlagi teh zaznamo, kaj želi od nas. Če na primer ob misli na duhovniški poklic čutimo notranje veselje in radost, je to lahko znamenje, da nas Bog kliče v duhovništvo ali redovništvo. Meni je pomagalo, da sem bil ministrant. Bil sem blizu oltarja in imel dober zgled duhovnika. Vse to so stvari, ki pomagajo, da lažje zaznamo in odgovorimo na Božje povabilo.