Stojan Kostanjevec in Rok Močnik sta dolgoletna prijatelja, ki so ju hude življenjske preizkušnje še dodatno zbližale in okrepile njuno prijateljstvo. Leto 2017 je bilo za oba prelomno, saj je Rok doživel hudo nesrečo v gorah, Stojan pa je zbolel za multiplo sklerozo.
Nesreča in bolezen sta ju združili tudi v ljubezni do teka. Tako sta letos že petič pretekla polmaraton od cerkve do cerkve v šenčurski župniji, med tekom pa si vsakič ogledata še jaslice.
Rok (31), ki prihaja iz Medvod, je jeseni 2017 doživel nesrečo v gorah, v kateri je utrpel zlom obeh rok in težko poškodbo glave. Do takrat je bil navdušen športnik, ki je delal kot voznik reševalec.
"Po enomesečni komi smo šele dojeli, kako zahtevna in dolgotrajna je rehabilitacija poškodbe glave. Do danes se je stanje precej izboljšalo, ostajajo pa posledice, ki bodo verjetno ostale vse življenje," pojasnjuje Stojan (52), ki živi na Prebačevem v župniji Šenčur in je istega leta zbolel za multiplo sklerozo.
"Ob zagonu bolezni sem imel prizadet govor, prizadeto pa je bilo tudi delovanje desne roke in noge. Z leti se je stanje popravilo in je bolezen v mirovanju."
Koronsko leto 2020
Rokova nesreča in Stojanova bolezen sta še bolj zbližali njuni družini. "To je bila pomembna motivacija za rehabilitacijo obeh," poudarja Stojan. Za tekaško preizkušnjo od cerkve do cerkve v šenčurski župniji sta se odločila v koronskem letu 2020, ko je bilo omejeno gibanje med občinami.
"Med tekači so se porajale različne ideje, kako ostati aktiven, in porodila se je ideja, da bi tekel od cerkve do cerkve po župniji Šenčur, kjer živim."
10 cerkva, 21 kilometrov
Župnija Šenčur je posejana z desetimi cerkvami, razdalja med njimi pa znaša 21 kilometrov. Vsi, ki se ukvarjate s tekom, najbrž veste, da je to razdalja polmaratona.
"Z Rokom sva se odločila, da opraviva ta tek vsako leto v času med božičem in novim letom, ker smo prosti več dni in lahko prilagodiva tek vremenskim razmeram, čeprav za tekače ni slabega vremena," se nasmehne Stojan.
Med tekom še ogled jaslic
Za umirjen tek potrebujeta približno dve uri. Na poti si ogledata tudi nekaj jaslic, na primer v župnijski cerkvi sv. Jurija v Šenčurju, "kjer naju običajno sprejme tudi župnik Urban Kokalj, deležna pa sva tudi toplega čaja in sladkih dobrot pri katerem od sorodnikov in prijateljev, ki imajo dom ob najini poti".
Spomin na Luko in Boštjana
Tekača vsako leto z veseljem pričakujejo tudi v družini Sajevic iz Luž.
"V njihovi družini naju je bil vedno vesel Luka, s katerim sem prijateljeval mnogo let, ko smo se družili s skupino Vera in luč. Žal sta z bratom Boštjanom pred leti odšla v večnost, zato sva se z Rokom odločila, da tek v prihodnje posvetiva v spomin nanju. Na ta način ostajamo povezani ter ohranjamo skupne nasmehe in dobro voljo, ki smo si jih delili ob obiskih."
Posebna milost, da lahko še vedno tečeta
Rok in Stojan se udeležujeta tudi drugih tekaških prireditev pri nas in v tujini, najraje tekov v naravi, kjer spoznavata različne kraje. Med drugim sta pretekla polmaraton v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu, na Brionih, v Poreču, Palmanovi in drugih krajih. Rok se poleg tega ukvarja še s plezanjem in je na tem področju vse bolj dejaven.
"Med tekom slediva svojim zmožnostim in se pogosto spomniva, da je posebna milost, da nama je po hudi nesreči in diagnozi dano, da sva lahko telesno aktivna, kar je pomembno za zdravje na duši in telesu. Tekaška druženja so prijetna, ker se nama vedno pridružita tudi Rokova starša Hermina in Jože ter moja žena Darja," še dodaja optimistično naravnan Stojan.
Prispevek je bil najprej objavljen na druzina.si.
