Ko preučujemo življenja svetnikov, se nam pred očmi pojavi presenetljiv vzorec. Večina svetnikov svetništva ni dosegla sama po sebi.
Pozorno si oglejte njihove zgodbe in opazili boste, da jim je skoraj vedno nekdo stal ob strani. Nekdo, ki jim je postavljal izzive, ki je zanje molil in jih spodbujal, da so imeli oči uprte proti nebesom.
Sv. Janez od Križa je imel sv. Terezijo Avilsko. Sv. Klara je imela sv. Frančiška. Sv. Bazilij je imel sv. Gregorja. Sv. Avguštin je imel sv. Moniko. In tako naprej. Zgodovina pozna še veliko drugih primerov svetnikov, ki so bili v parih ali skupinah.
Njihove zgodbe razkrivajo, kako svetost uspeva v občestvu. Bog je želel, da bi bilo njegovo ljudstvo združeno v eno Kristusovo telo, in ti svetniki nam kažejo, kako večini ljudi ni namenjeno, da bi sami hodili po poti svetosti.
Železo se brusi z železom
Kaj natančno se je dogajalo v teh neverjetnih svetniških prijateljstvih? Vseh podrobnosti sicer ne moremo poznati, lahko pa zaznamo rdečo nit njihovih odnosov.
Ti svetniki so molili drug za drugega. Ti svetniki so bili drug drugemu zgled, saj so posnemali odpuščanje in usmiljenje samega Kristusa. In ti svetniki so imeli koristi od tesnega prijateljstva in ljubezni, ki sta se razvila med njimi. Njihova ljubezen je drug drugemu odražala delček ljubezni, ki jo ima Bog do vsakega izmed nas.
Sveto pismo nas uči: "Železo se brusi z železom, človek brusi svojega bližnjega," (Pregovori 27,17). Ti svetniki nas opominjajo, da lahko druženje z drugimi ljudmi pristne vere okrepi našo vero. Naša prizadevanja, da bi živeli po Kristusovem zgledu, pa, upajmo, spodbujajo tudi ljudi okoli nas.
Svetniška prijateljstva v našem življenju
Premišljevanje o tem, kako so svetniki pogosto živeli v skupinah, tudi mene opominja, naj vlagam čas in trud v dobra prijateljstva in občestvo. Vedno bom hvaležna za izjemne prijateljice, ki so mi v navdih in zgled.
Imam prijateljico, ki me je prosila, naj se ji vsak dan pridružim pri sveti maši.
Pa prijateljico, ki me je povabila, naj se pridružim njeni družini pri molitvi rožnega venca pred skupno večerjo.
Prijateljico, ki me je nežno potisnila iz mojega območja udobja, da skupaj z njo posvečam svoj čas prostovoljnemu delu.
Prijateljico, ki reče "molim zate" in pri tem misli resno.
In prijateljico, ki me je spodbudila, naj ob kakršnihkoli težavah obiščem Gospoda pri evharističnem češčenju.
Vsaka od teh dobrih prijateljic mi je v veliko pomoč in oporo na moji poti s Kristusom.
Kdo prižiga luč naše vere in nas spodbuja, da si prizadevamo za višje cilje? Kateri prijatelji nas spodbujajo na naši poti s Kristusom? Povejmo jim, kako zelo jih cenimo, in upajmo, da smo takšni prijatelji lahko tudi sami.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
