Danes marsikje naletimo na čuječnost, pojem, ki označuje sprejemajoče zavedanje doživljanja v sedanjem trenutku. Čuječnost pritegne tudi marsikaterega kristjana, saj obljublja zmanjšanje stresa, več miru in vedrine, boljše medosebne odnose ter večjo učinkovitost pri delu.
A kakšen odnos naj bi kristjan pravzaprav zavzel do čuječnosti, ki jo mnogi povezujejo z jogo in budizmom?
Jezusov poziv k čuječnosti
Za neposredni odgovor je poskrbel sam Jezus, ki nam v Markovem evangeliju naroča: "Čujte!" (13,37) oziroma "Bodite budni!" (13,37) Njegov poziv odmeva še drugod v Novi zavezi, recimo v priliki o desetih devicah: pet jih je bilo čuječnih, pet pa nespametnih in zato nepripravljenih. Pa v pismih apostolov Petra in Pavla, na primer: "Trezni bodite in budni!" (1 Pt 5,8) ter "budni bodite" (1 Kor 16,13), vse do zadnje knjige Svetega pisma ("Blagor mu, ki je buden", Raz 16,15).
Že skozi vso Staro zavezo občudujemo stanovitno čuječnost ljubečega Boga do izraelskega ljudstva. Gospodovo "uho je pozorno" (Ps 10,17) in "njegove oči gledajo" (Ps 11,4). Vabi nas, naj bomo tudi sami čuječni, na primer v znameniti vrstici "Poslušaj, Izrael" (5 Mz 6,4).
Duhovna treznost
Prav od samih začetkov krščanstva je čuječnost torej nepogrešljiv del naše vere. Čuječnost so cenili in si zanjo prizadevali že puščavski očetje in matere ter prvi krščanski menihi, kar je razvidno iz njihovih izrekov in spisov. Ti govorijo o duhovni treznosti, budnosti srca, čuječnosti (gr. nepsis) in o brezstrastju ali mirnodušnosti (gr. apatheia). Znani puščavnik aba Pojmen je često ponavljal: "Ne potrebujemo ničesar razen treznega [neptičnega, čuječnega] razuma."
Evagrij Pontski, tako imenovani psiholog med puščavniki, v Praktiku piše o pomenu opazovanja misli, o pozornosti "na njihove napetosti in sprostitve, preplete in čase". Filokalija, cvetober vzhodnokrščanskih duhovnih spisov, je močno prežeta s čuječnostjo.
Dejstvo je, da je čuječnost univerzalna človeška zmožnost, ki ni omejena na določen čas ali prostor. V tisočletjih je dobila svoje specifične izraze v različnih kulturah in religijah, med drugim v krščanstvu. Za kristjana, ki vzame svojo vero zares, je smiselno, da odkriva in razvija čuječnost znotraj sebi lastne tradicije, namesto da nekritično posega po tujih tradicijah (običajno azijskih in še pogosteje novodobskih).
Krščanska čuječnost je celostna
Sekularizirana čuječnost, ki jo v današnji družbi najpogosteje srečamo, se usmerja predvsem na lastno osebo tistega, ki čuječnost prakticira. Čeprav je psihološko učinkovita, pa je osiromašena etičnih in duhovnih poudarkov (kar med drugim na osupljiv način izraža nedavna zbirka romanov Moriti čuječe avtorja Karstena Dusseja).
Krščanska čuječnost psihološko raven vključuje, ne da bi zapostavljala druge ravni človeka, kot sta duhovna in socialna. Podobno kot velja za kristjanovo ljubezen, se namreč tudi njegova čuječnost izteguje v trikotnik, in sicer do Boga, do sebe in do bližnjega.
V odnosu do Boga biti čuječen pomeni biti odprt za Njegovo besedo in delovanje, posredno pa tudi spoštovanje in hvaležnost do Božjega stvarstva. Posameznikova čuječnost do samega sebe se izraža kot sprejemajoče, umirjeno in sočutno zavedanje svojega vsakokratnega doživljanja, kot pozornost na svoje vzgibe in ravnanja. Tretji vogal krščanske čuječnosti pa predstavlja kristjanove čuječne, pozorne, ljubeče medosebne odnose.
Kako živeti krščansko čuječnost?
Kje lahko kristjan črpa konkretne spodbude in prakse za krepitev celostne čuječnosti do sebe, drugih in Boga? V krščanskih čuječnostnih programih (takšen je v Sloveniji tečaj "Čujte!" ustanove Pot naprej) bo našel vaje in usmeritve, skladne s svojo vero, ob strokovnem vodstvu in dragocenih izkušnjah soudeležencev programa.
Poleg tega se vztrajno povečuje obseg krščanske čuječnostne literature, tudi v slovenskem jeziku. In, morda presenetljivo, čuječnost bolj ali manj implicitno krepijo nekatere tradicionalne krščanske duhovne prakse, kot sta molitev rožnega venca in Jezusova molitev.
Sodeč po izkušnjah ter raziskavah, lahko krščanska čuječnost pripomore, da kristjani v sedanjem svetu svojo vero živimo še bolj pristno in srčno. Ne le v svojem prepričanju ali z ustnicami, temveč izkustveno, v vseh razsežnostih svojega bitja: duhovni, duševni, telesni in družbeni. V kar največji povezanosti z Gospodom, njegovim stvarstvom, s seboj in bližnjimi. Prav tukaj, prav zdaj.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 73, številka 49.
