Socialna delavka Nina Žitek, predsednica Slovenskega društva Transplant, društva prejemnikov darovanega organa, hvaležno širi glas o pomembnosti darovanja organov, saj je sama prejemnica jeter. Pogovarjali smo se o njeni bolezni, poti do presaditve organa in življenju po njem.
Kdaj se je pojavila bolezen in kakšni so bili znaki?
Zbolela sem že pri šestih letih. Pogosto sem bruhala, bila sem zelo utrujena, shujšala sem in bila zelo podhranjena. Diagnosticirali so mi avtoimunski hepatitis. Po zdravljenju je bolezen dolgo stagnirala, po koncu študija pa je začela napredovati. Jetrna funkcija se je začela slabšati.
V telesu mi je začela zastajati voda, spet sem bila zelo utrujena, začele so mi pokati varice, to so žilice v trebuhu in požiralniku, zato so bile pogoste krvavitve. Jetra so bila vse bolj cirotična in bi mi v prihodnosti odpovedala. Ni bilo več druge možnosti kot transplantacija.
Kako je dozorela odločitev za transplantacijo? Ste jo sprejeli hitro ali ste z njo odlašali?
Zame je bila ta odločitev zelo težka. Zelo dolgo sem zavračala to možnost, ker me je bilo strah in sem si govorila, da se bo že nekako vse uredilo. Nisem si znala predstavljati, kako je, ko daš svoja jetra stran in prejmeš organ nekoga drugega. Spraševala sem se, ali bo po presaditvi vse v redu ali bo še slabše. Vendar sem spoznala, da ni druge možnosti, če želim živeti.
Kako so vašo bolezen in odločitev za transplantacijo sprejeli vaši bližnji?
Podpirali so me. Hoteli so, da grem čim prej na transplantacijo. Niso pa razumeli mojega strahu pred operacijo. Bali so se, da se bom odločila prepozno in da bom umrla, preden bom dobila nova jetra, saj je bilo iz dneva v dan slabše.
Revija Praznična
Vsebino Praznične narekujejo letni časi in z njimi povezani prazniki. Vsaka številka prinaša zanimive intervjuje, kulinariko, reportaže in predloge za potepanja, duhovno spodbudo, ideje za dekoracijo doma, ročno ustvarjanje in vrtnarjenje, potrošniške in modne nasvete ter praznična povabila.
Sledite Praznični tudi na Facebooku in Instagramu.
Kakšne so bile priprave na operacijo?
Priprave zajemajo veliko preiskav, pregledov, pogovorov s socialno delavko, psihologinjo, kirurgom … Dva meseca sem bila v bolnišnici samo zaradi priprav. Tudi k zobozdravniku sem morala iti, da so pregledali, ali je treba izpuliti kakšen zob. Povedali so mi, da moram imeti telefon vedno pri sebi, ko čakam na organ.
Dosegljiva sem morala biti dan in noč, ker bi me lahko poklicali kadarkoli. Ko pokličejo, je treba takoj iti v bolnišnico. Ves čas sem preverjala telefon in se zdrznila ob neznani številki klicatelja.
Na spletni strani Slovenskega društva Transplant ste zapisali, da ste se pred operacijo pogovorili z Bogom.
Na čakalni seznam sem šla 4. julija 2013. Ko sem to izvedela, sem se zjokala in rekla: "Bog, daj mi eno leto, da to sprejmem." Poklicali so me natanko čez leto dni, zvečer. Na poti do UKC Ljubljana sem imela čas, da sem šla v mislih na hitro skozi svoje življenje, se zahvalila in vse prepustila Bogu.
Je vaše telo hitro sprejelo organ? Ste se kmalu po operaciji počutili bolje kot prej?
Telo je takoj sprejelo organ, nobenih težav ni bilo. Zdravniki so mi rekli, da so bili zelo presenečeni, saj so lahko v živo opazovali, ko se je vranica začela takoj manjšati, zato mi je niso odstranili, kot so nameravali. Sicer se šele v prvih dneh po presaditvi vidi, ali je vse v redu. Po operaciji sem zbolela za pljučnico in bila na intenzivni negi intubirana, zato nisem mogla govoriti, samo gledala sem.
Tudi jaz sem hitro sprejela tuja jetra. Bala sem se, da tega čustveno ne bom zmogla. Ko sem se zbudila in pokazala na jetra, so mi sestre povedale, da je vse v redu. Takrat sem pomislila, da so zdaj moja, in občutila sem hvaležnost. To se ne da opisati, samo začuti se lahko.
Od presaditve je minilo deset let. Ali v tem času ni bilo nobenih težav?
Bile so težave. Dve leti po operaciji so mi diagnosticirali ulcerozni kolitis, to je vnetje debelega črevesja, ki je zelo pogosto pri bolnikih, ki so imeli transplantacijo. Pred tremi leti pa se je avtoimunska bolezen ponovila v presadku. S transplantacijo se življenje podaljša, avtoimunska bolezen pa ostane. Moja jetra so zdaj v redu in upam, da bom z njimi še dolgo živela.
Kako se je sicer spremenilo vaše življenje? Ste zdaj še dejavnejši kot prej?
Po transplantaciji je zelo drugače. Zdravniki so mi govorili, da bo življenje kakovostnejše, in to je res. Zdaj zmorem veliko več kot prej. Želela sem si prehoditi španski camino in pred dvema letoma mi je uspelo. Rada hodim v hribe in na dolge sprehode, česar prej nisem počela. Zdaj pa hribe obožujem. Če je le mogoče, sem zunaj, na zraku, v naravi. Dejavna pa sem tudi v Slovenskem društvu Transplant.
Poklicno se ukvarjate z duševnim zdravjem. Ste lahko s tem znanjem in izkušnjami pomagali tudi sebi?
Seveda. To mi koristi tudi na moji poti. Nekako sem morala odžalovati svoja jetra in čustveno narediti prostor za nova. Po poklicu sem socialna delavka, na Teološki fakulteti sem opravila tudi usposabljanje za zakonskega in družinskega terapevta.
Prej sem bila zaposlena pri združenju Ozara Slovenija, od letos pa delam z odvisniki in njihovimi družinami v Društvu Up. Letos sem začela stažirati kot zakonska in družinska terapevtka tudi v ŠRCD – Študijsko-raziskovalnem centru za družine v Ljubljani.
Ste predsednica Slovenskega društva Transplant, v katerem se povezujejo bolniki, ki so imeli transplantacijo. Kakšne dejavnosti izvaja društvo?
V društvu krepimo moč drug drugemu, delimo izkušnje, strokovno podporo pa nam daje Zavod Slovenija – transplant. Organiziramo športne dejavnosti, s katerimi motiviramo člane in njihove družine. Organiziramo srečanja bolnikov, tudi otrok s presajenimi organi, vsako leto jih v božičnem času obdarujemo. Javnost ozaveščamo o darovanju organov in jih vabimo, da se opredelijo za darovalce, saj brez darovalcev ni transplantacije.
Kako izražate hvaležnost do osebe, ki vam je darovala organ in s tem tudi življenje?
Hvaležnost je treba živeti, zame je to življenjski slog: pazim nase, sem prijazna do sebe in drugih, torej do svojih jeter, znam se ustaviti in reči: "Hvala!" V mislih, besedah in dejanjih. Ne samo zato, ker se spodobi, ampak je to življenje samo. Hvaležnost ni samo beseda in ni nekaj samoumevnega.
Še posebej se zahvalim ob obletnici transplantacije, ki je moj drugi rojstni dan. Prejela sem novo priložnost za življenje. Brez novega organa bi umrla. Darovanje organov je znak brezpogojne ljubezni, ki nima imena in priimka, ampak rešuje življenje.
