V starosti skoraj 117 let je s. Inah Canabarro, brazilska redovnica, ki jo imajo ljudje radi zaradi njenega veselega značaja in ljubezni do nogometa, uradno priznana kot najstarejša oseba na svetu. Njena izjemna pot – od krhke deklice do krepke stoletnice – pripoveduje o vzdržljivosti, veri in dobro preživetem življenju.
S. Inah se je rodila v južni Braziliji, njena zgodnja leta pa so zaznamovale hude zdravstvene težave. Po besedah njenega 84-letnega nečaka Cleberja Canabarra so mnogi dvomili, da bo sploh preživela otroštvo. Ona pa je kljubovala vsem pričakovanjem in je ne le odrasla, temveč tudi zacvetela in postala izjemen navdih za svoje bližnje.
Po navedbah svetovnih medijev je Canabarro tudi pojasnil, kako je bila njegova teta kot otrok izjemno šibka, toda pozneje je zaživela življenje, ki si ga nihče ni niti predstavljal.
Življenje, polno radosti
Čeprav s. Inah, ki živi v mestu Porto Alegre na jugu Brazilije, telesne moči že pešajo in potrebuje invalidski voziček, redovnica še naprej izžareva veselje in humor. To je razvidno iz prisrčnega videoposnetka, ki so ga lani posneli predstavniki LongeviQuest, skupine raziskovalcev, ki spremlja podatke o ljudeh, starejših od 100 let. S. Inah se v njem smeje, šali in pripoveduje o trenutkih iz svoje preteklosti – od ljubezni do miniaturnih podob divjih cvetlic do predanosti molitvi v čast Božji Materi Mariji.
Na vprašanje, v čem je skrivnost njenega izjemno dolgega življenja, je s. Inah odgovarjala z iskrico v očeh, pri tem pa je duhovitost združila z modrostjo. "Sem mlada, lepa in prijazna – vse to so zelo dobre, pozitivne lastnosti, ki jih imate tudi vi," se je pošalila.
Katoliška vera ostaja temelj njenega življenja, sidrišče skozi mnoga leta poučevanja, služenja in molitve.
S. Inah ostaja živahno navzoča tudi v svoji družini. Ko je Canabarro pripovedoval o svojih rednih sobotnih obiskih pri teti, je razkril, kako se ta razveseli, ko zasliši njegov glas, in dodal: "Druge sestre mi pravijo, da prav zaživi, ko začuti, da sem blizu … prevzame jo pravo navdušenje."
Življenje v služenju in navdušenje nad nogometom
Zgodba s. Inah je globoko ukoreninjena v zgodovini: je prapranečakinja znanega brazilskega generala, ki je odigral pomembno vlogo v letih po osamosvojitvi v 19. stoletju. Odraščala je v veliki družini.
Redovnica je velik del svojega življenja preživela v služenju drugim, poučevala je v šolah in se posvetila redovnemu življenju. Njen vpliv je bilo čutiti daleč naokoli – ustanovila je celo dva šolska orkestra pihalne godbe v bližini brazilsko-urugvajske meje. Med njenimi učenci je bil tudi general Joao Figueiredo, ki je pozneje postal zadnji vojaški voditelj Brazilije.
Njena skupnost s. Inah izjemno ceni. Papež Frančišek jo je počastil ob njenem 110. rojstnem dnevu, kar je njenim bližnjim ostalo v najlepšem spominu. Tudi s. Inah je, tako kot papež, velika ljubiteljica nogometa. Njeno priljubljeno nogometno moštvo Sport Club Internacional, v svetu bolj znano kot Inter, prav tako vsako leto praznuje njen rojstni dan.
In ker je s. Inah prava navijačica, je njena soba pogosto okrašena v značilni rdeče-beli barvni kombinaciji ekipe, kar simbolno predstavlja njeno neizmerno strast do tega športa. "Beli ali črni, bogati ali revni, kdorkoli že, Inter je ljudska ekipa," je s. Inah nekoč ponosno izjavila v videoposnetku, objavljenem na družbenih omrežjih.
Močan opomin, da moramo sprejeti življenje
Njena zgodba je pričevanje o bogastvu življenja, napolnjenem s smislom, ljubeznijo in veseljem. Neomajna vera s. Inah skupaj z njenim neukrotljivim duhom še vedno navdihuje številne ljudi. Medtem ko se svet čudi njeni visoki starosti, njeno življenje ostaja opomin, da je vsako leto, ne glede na to, koliko jih je, dar, ki ga moramo živeti v polnosti.
Kot 20. uradno najstarejša oseba v zgodovini se s. Inah pridružuje izbranemu klubu tistih, ki so daleč presegli povprečno življenjsko dobo. (Morda se spomnite francoske redovnice s. Andre, ki je dopolnila občudovanja vrednih 118 let).
Toda zgodba s. Inah je veliko več kot le številke: je zgodba o odpornosti, humorju in veri, ki presega sam čas.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.