Marija in Jožef sta čudovit zgled tudi za današnji čas
Vprašanje bralca:
Svojim otrokom želim, da bi nekoč imeli lepe zakone, vendar jim sam žal nisem dober zgled. Zavedam se, da je dobro, da bi se lahko ob nekom navdihovali ali ga posnemali. Sam sem se očitno po svojih starših in končal podobno kot onadva. V osamljenosti in nezadovoljstvu. Sprašujem se, koga predstaviti otrokom za zgled, da bo njihova zakonska pot drugačna, boljša.
Odgovarjata Drago in Sara Jerebic, zakonska in družinska terapevta:
Izjemen in kompleksen vzor sta lahko Jezusova starša: Jožef in Marija. Bila sta kos mnogim preizkušnjam, oviram in negotovostim. Ko je Marija izvedela, da bo rodila Božjega Sina, je zaupala Božji volji, čeprav je to pomenilo nepredstavljive spremembe v njenem življenju.
Jožef je bil prav tako postavljen pred težko preizkušnjo: odločiti se je moral, ali bo stal ob strani svoji zaročenki, ki je bila noseča, ne da bi on sodeloval pri tem. Njegova odločitev, da Marije ne zavrne, ampak sprejme Božji načrt, je ključni trenutek zaupanja.
V tem sta čudovit zgled tudi za današnji čas, ko prav tako ne manjka občutkov (vsaj zunanje) negotovosti. Sprejemanje zakončeve drugačnosti in skupno iskanje rešitve krepi medsebojno zaupanje in ljubezen.
Marija in Jožef sta se soočila s kar nekaj logističnimi težavami: od dolge poti v Betlehem do iskanja zavetja za Jezusovo rojstvo. Kljub temu nista obupala ali se dokončno sprla, temveč ostala povezana v skupnem cilju.
Podobno je tudi danes, ko se zakonci srečujemo s težavami, bodisi finančnimi, družinskimi, zdravstvenimi ali osebnimi. Sodelovanje in podpora sozakoncu, tudi v najtežjih trenutkih, sta ključni za premagovanje ovir.
Jožef je bil pogumen in odločen. Ko mu je angel v sanjah razkril Božji načrt, da sprejme Marijo in postane skrbnik Božjega Sina, se ni umaknil ali "zmrznil". Zdržal je. Njegova odločitev, da sprejme odgovornost kljub morebitnim dvomom ali družbenim predsodkom, priča o njegovem pogumu.
Na drugi strani pa nam je Marija lahko za zgled, kako se odzvati v težkih življenjskih situacijah. In to navkljub mladosti. Njena privolitev ne predstavlja pasivne drže, ampak podobno kot pri Jožefu kaže na njeno notranjo moč.
Lahko bi se, in to bi bilo povsem razumljivo, sesula oz. se opravičila, da je to pretežek izziv. Vendar je vse to zmogla ter sprejela Božje povabilo, zmogla je tudi sodelovati s svojim možem Jožefom, on pa z njo.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
