Petra Zoran iz okolice Novega mesta je žena – z možem sta skupaj že od študentskih let – in mama treh otrok, le da enega ni več z njimi. To je le ena od preizkušenj, prek katerih jo je gnetlo življenje, na katerega danes gleda z obilico hvaležnosti. "Življenje ni samoumevno," podčrta sogovornica, ki je po rojstvu otrok dala prednost družini.
Kot pravi, svoja zanimanja menja glede na letni čas: v prazničnih dneh ji je v veselje peka dobrot, s katerimi razvaja bližnje, rada ustvarja z otrokoma, prebira knjige z duhovno vsebino in se navdušuje nad raznovrstnimi pogovori. V veselje so ji pogovori z ljudmi in zabave, prežete s plesom in petjem.

Kako se je oblikovala vaša osebna vera? Ste bili tesno povezani z Bogom že v otroštvu ali so spoznanja prišla pozneje, morda skozi preizkušnje?
Predvsem zaradi družine po mamini strani sem z Bogom globlje povezana že od otroštva. Stara mama, s katero sem preživljala veliko časa, je globoko verna in me je usmerjala. Velikokrat je šla z nami na počitnice, spali sva skupaj v sobi in zmolili rožni venec. Prav tako sem zelo rada obiskovala šmarnice in pela šmarnične pesmi. Ob tem sem čutila poseben Marijin dotik. Tudi z mamo sem zelo rada hodila k maši.
V srednji šoli sem imela čudovito družbo sošolk, vse smo izhajale iz vernih družin. Skupaj smo bivale v internatu in šle vsako sredo k študentski maši, kar smo ohranjale tudi pozneje v študentskih letih. To me je pomirilo in dalo nov zagon. Prosila sem tudi za to, da bom nekoč imela moža, ki je prav tako vzgojen v krščanski družini. Želja je bila uslišana. 😊
Spomnim se, da sem imela na omarici v internatu podobo brezjanske Marije. Kdaj sem bila zaradi tega deležna tudi posmeha in imela posledično malo notranjega boja. Danes sem hvaležna, da sem vztrajala s to gesto. Potem pa sem prek osebnih preizkušenj in padcev še bolj rasla, pridobila znanje in globoko, živo vero.


Kje danes iščete duhovno zatočišče?
Na prvem mestu sta sveta maša in spoved. Udeležujem se molitvene skupine za žene pri Mojci Giacomelli. Z večino, ki so bili ob meni na tej poti spoznanja, ohranjam stike, iskreno si delimo globoke izkušnje. Poleg tega prebiram verske vsebine na spletnih straneh, navdihujejo me številna pričevanja in tudi knjige z versko vsebino.
Kako je prišlo do odločitve, da po rojstvu otrok ostanete doma?
Moji cilji so bili po zaključenem študiju popolnoma drugačni, vendar me je življenje pahnilo v takšno preizkušnjo, da sem tudi sama padla na duševnem in telesnem področju. Moj oče je zelo hudo zbolel in moje odločitve niso bile več odvisne samo od mojih želja. Prevzela sem skrb zanj in spoznala, da ne zmorem vsega, kar sem si zadala v življenju. Zelo se me je dotaknilo, ko mi je oče umrl v naročju. Spoznala sem, da življenje prehitro mine in je treba poskrbeti predvsem za duhovno plat.
Hkrati sem pozneje želela biti čim več s svojimi otroki, vse do njihove samostojnosti, ne samo tisto obdobje med porodniško. Po rojstvu dvojčkov in smrti enega od njiju sem sklenila še bolj poskrbeti za svoje duševno zdravje. Če bom jaz dobro, bo dobro moja družina. Če bom umirjena in bodo v družini stvari nekako funkcionirale, bomo vsi mirni in bo lažje. Četudi to pomeni, da bomo s finančnega vidika živeli nekoliko bolj skromno. Bogu hvala, da nam tudi na tem področju nič pretirano ne manjka.
Česa vas je naučila izkušnja skrbi za hudo bolnega očeta in prisotnost ob njegovem slovesu?
Spoznala sem, kako je tudi v času bolezni pomemben notranji mir. Da si ti tisti, ki daš spodbudo bolniku in tudi bolnik da spodbudo tebi. Da se obračaš na Nekoga, ki je večji od tebe, ob tem pa seveda zaupaš tudi zdravnikom in procesu zdravljenja.
Začutila sem, da obstaja mnogo, mnogo več, kot si mi mislimo, in da moramo na tem svetu poskrbeti, da bo naša duša odšla mirno. To, da je moj ati umiral doma, je bilo podobno prazniku, ko smo bili vsi doma. Umirajoči mora imeti ob sebi ljudi, ki jih ima rad, da se lahko poslovi v miru. Do zadnjega izdiha nas je poslušal. In ko je izdihnil, sem v njem videla Jezusa, ko je rekel: Dopolnjeno je. Ko vidiš truplo, ostane samo še lupina, duša pa gre k Bogu in se zaveš, da je na varnem in na boljšem.

S kakšnimi občutki ste se soočali med drugo nosečnostjo? Kaj se je dogajalo, nas lahko popeljete skozi to obdobje?
Novice, da sta dvojčka, sem bila resnično vesela. Zdelo se mi je nekaj resnično posebnega, da me je Bog izbral za takšen zaklad. Nisem razmišljala o tem, da bi lahko šlo karkoli narobe, preprosto sem zaupala, sploh ker sta prva nosečnost in porod minila brez posebnosti.
Nakar je v petem mesecu nosečnosti začel moj trebuh otrdevati, pojavile so se bolečine. Nekega petka popoldne me je ginekologinja napotila na urgenco. Sprejeta sem bila na ginekološki oddelek in med pregledom je bila zdravnica samo tiho. Takoj sem vedela, da nekaj ni v redu. Vprašala sem jo, kaj je narobe, in že začela jokati in spraševati, ali sta otroka živa. Povedala mi je za sindrom transfuzije od dvojčka k dvojčku. Eden je bil stisnjen, medtem ko je drugi prejemal preveč hranil.
Vse je bilo v Božjih rokah. Poslali so me naprej v Ljubljano, kjer so mi na podlagi postavljene diagnoze povedali, da v Sloveniji ni strokovnjaka za tovrstne posege. Napotili so me v Gradec v Avstrijo. Glede na ultrazvok so bile napovedi za preživetje obeh otrok zelo slabe, tudi če preživi eden, pa so mu napovedali hude okvare.
Odločila sva se za poseg v veri, da rešujejo oba. Med operacijo so odkrili še slabše stanje, kot so predvideli. Odločili so se, da bodo poskusili rešiti življenje otroka, ki je bil v bistvu videti bolj nebogljen. Po operaciji so mi iz trebuha izčrpali ogromno plodovnice. Z možem nisva želela dodatnih preiskav, ali je s še živim otrokom vse v redu. Za splav se v nobenem primeru ne bi odločila. Zelo sem hvaležna za moževo podporo, ki je dejal, da se ne bomo obremenjevali vnaprej.
Po posegu so mi predpisali strogo mirovanje doma. Toda začela mi je odtekati plodovna voda in ob ponovnem obisku urgence so mi zdravniki dejali, da tudi drugi otrok najverjetneje ne bo preživel. Spomnim se zdravnikovih besed: Če imate koga zgoraj, prosite, mi ne moremo storiti ničesar več. Napotili so me v Ljubljano, kjer so mi povedali, da otrok v 23. tednu in v takšni situaciji praktično nima možnosti preživetja. Toda ponoči sem v trebuhu začutila velik premik. Mali Aljaž se je namestil in lepo nadaljeval z rastjo. Donosila sem ga do 31. tedna.

V tem obdobju v bolnišnici sem zelo pogrešala starejšo hčerko. Kar en mesec je nisem videla. Ta čas so zanjo skrbeli mož, tast in tašča in moja mama, za kar sem jim neizmerno hvaležna.
Aljaž se je rodil kot krepak, zdrav novorojenček. Vsi so se čudili njegovemu hitremu razvoju. V tistem času sem sprejela tudi bolniško maziljenje. Ko sem ležala v bolnišnici v Novem mestu, pa je bolniški duhovnik blagoslovil mrtvo telo prvega in hkrati živo telo drugega otroka.
Z možem sta se morala od enega otročka posloviti, po drugi strani pa je bilo verjetno prisotno veselje ob otročku, ki se je rodil zdrav. Kako sta doživljala te trenutke?
Mož ima v sebi poseben mir, ki ga prenaša tudi name. Imava globoko medsebojno zaupanje in včasih se razumeva že s pogledom. Situacijo sva sprejemala na poseben, umirjen način.
Dva meseca sem dejansko v trebuhu nosila mrtvega otroka. Aljaž je sobival s svojim mrtvim bratcem, imenovala sva ga Jakob. Krstila sva ga v Duhu in se pozanimala o možnosti pogreba.

Ko sem rodila, sem ga želela videti. Zdravniki so oklevali, ker je bil že v razpadnem stanju. Moj um je bil precej zamegljen, imela sem popolnoma drugačne zaznave kot mož. Na neki način sem bila obvarovana. Spomnim se otrokovih belih nogic in telesca, pokritega z rjuho. Hkrati sem se morala osredotočiti na Aljaža, ki je preživel, kar je nekako pripomoglo, da sem lažje odmislila travmo, ki sem jo prestala.
Od Jakoba sva se z možem poslovila na Žalah. Pri vsem tem me je pokonci držalo zaupanje v Božjo previdnost, moževa podpora in pomoč družine. Prišlo je zavedanje, da bomo premagali tudi to obdobje.

Ste se kdaj soočili tudi z jezo na Boga, zakaj se preizkušnje dogajajo prav vaši družini?
Nikoli. Sem majhen človek kot vsi. Prav tako trdno verjamem, da se vse zgodi z nekim namenom. Z Jakobom imamo poleg drugih pokojnih enega angela varuha v nebesih več, redno sem povezana z njimi. Drugim večkrat omenimo, da smo družina s tremi otroki, čeprav enega ni več z nami. Otrokoma večkrat govorimo o Jakobu, tudi sama sprašujeta o njem. Nič ne skrivamo, to je del življenja. Prav je, da znamo sprejeti, kar nam je namenjeno, in v tej veri tudi vzgajamo naše otroke. Nikakor pa ne obsojamo in se ne samopomilujemo, saj ta cikel vodi v propad.
V čem vidite največji izziv vzgoje kot mama in (nekdanja) pedagoška delavka?
Predvsem bi rada izpostavila naslednje: ni treba, da je starš obremenjen, da bo ves čas, preživet z otrokom, kvaliteten čas, zapolnjen z najrazličnejšimi potovanji in aktivnostmi, ampak je predvsem pomembno, da samo je, da ga otrok občuduje, da se po njem zgleduje, da hrepeni po druženju z očetom ali mamo, da stopa za starši, gleda, kaj počnejo, in se iz tega uči.
V naši družini krmarimo le med šolo in veroukom, ostalih dejavnosti otroka nimata. In če bosta doma obkrožena s pristnimi odnosi in zdravim okoljem, kjer se imamo radi in kjer si lahko zaupamo, vem, da bosta znala funkcionirati tudi drugje in s prijatelji. Pomembno je tudi, da se ne obremenjujemo preveč s tem, katere vrline in titule je otrok že usvojil, ampak da se zna čim bolj znajti sam, sploh pri osnovnih življenjskih opravilih, ki so bila včasih samoumevna. Pa da zna odpuščati iz srca, se opravičiti in sprejemati različnost med ljudmi.
Predvsem hčerko že usmerjam v to, da bi znala razločevati, katere so vrednote naše vere in kaj gre v smeri drugih ver in energij. Pomembno je ozavestiti, da vse stvari ne pričujejo naših vrednot, ampak da sledi temu, kar sliši doma in pri verouku, da se zna tudi zagovarjati, če jo kdo od vrstnikov užali, ker hodi k verouku. Otroku je treba dati samozavest, da se zna postaviti za vrednote, ki jih gojimo v naši družini.
