Cerkve so kraji češčenja ter svetišča navdiha in miru. Preživljanje časa v teh svetih prostorih – tudi takrat, ko ni bogoslužja – ima lahko globok vpliv na naš um, srce in dušo. Nedavne raziskave na področju arhitekture in nevroznanosti potrjujejo, kar Cerkev ve že od nekdaj: verska arhitektura oblikuje našo duhovno in duševno dobrobit.
Predstavljamo vam tri prepričljive razloge, zakaj se je dobro zadrževati v teh svetih prostorih.
1"Samodejna pot k premišljevanju"
Verske stavbe so zasnovane tako, da povzdignejo um in umirijo duha. Dr. Julio Bermúdez, izvedenec za kontemplativno arhitekturo z Ameriške katoliške univerze ugotavlja, da te strukture na naše možgane vplivajo na podoben način kot meditacija. Njegove raziskave z uporabo nevropodob so pokazale, da doživljanje takšnih prostorov lahko znižuje ravni stresa in spodbuja notranji mir – tudi brez zavestnih prizadevanj.
Cerkve so polne dejavnikov, ki vabijo h globokemu premišljevanju: visokih stropov, umetelno oblikovanih vitrajev ter igre svetlobe in senc. Te arhitekturne značilnosti naš pogled usmerjajo navzgor ter s tem simbolno predstavljajo naše hrepenenje po Bogu in božanskem. Že zgolj sedenje v teh prostorih lahko umiri nemirnega duha in nas osredini na sedanji trenutek.
2Vir navdiha in povzdigovanja
Velike cerkve in stolnice so umetnine, ki nas vabijo k premišljevanju o skrivnostih vere in obstoja. Composición de lugar (sestava prostora) sv. Ignacija Lojolskega nas spodbuja, da pri molitvi uporabljamo svojo domišljijo in si predstavljamo prizore iz Kristusovega življenja ali druge svete trenutke.
Cerkve so odlično okolje za to navado. Podrobne rezbarije, freske in ikonografija, ki jih najdemo v svetih prostorih, nam omogočajo, da si predstavljamo zgodbe iz zgodovine odrešenja in občutimo povezanost z božanskim. V nas vzbujajo hrepenenje po nečem večjem ter naša srca in misli dvigujejo k Bogu.
Tudi pri ljudeh, ki nimajo posebnega verskega izročila, lahko ti prostori vzbudijo občudovanje in ustvarjalnost. Od veličastnosti stolnice v Chartresu do zaupnosti podeželske kapelice nas verska arhitektura opominja na človekovo sposobnost, da zmore ustvariti lepoto, ki presega čas.
3Kraj tišine v hrupnem svetu
V svetu, polnem nenehnega hrupa, tako dobesednega kot digitalnega, nam cerkve ponujajo redek dar: tišino. Ta tišina je ozračje, ki vabi k vpogledu vase in povezanosti s svetim.
Katekizem Katoliške cerkve navaja, da je tišina nujna za molitev, in molk opisuje kot "podobo prihodnjega sveta ali molčečo ljubezen" (KKC 2717). Vstop v tiho cerkev nam omogoča, da se odklopimo od motečih dejavnikov in se osredinimo na tisto, kar je resnično pomembno.
Ne glede na to, ali sedimo v molitvi, premišljujemo o življenjskih vprašanjih ali preprosto uživamo v trenutku miru, ta tišina neguje našo dušo in nam povrne občutek ravnovesja.
Več kot le arhitektura
Verske stavbe so zasnovane kot prostori, kjer se božansko srečuje s človeškim. Kot izpostavlja raziskava dr. Bermúdeza, nas že sama zasnova teh prostorov vabi k premišljevanju in občestvenosti ter nam s tem nudi tako telesne kot duhovne koristi.
Če več časa preživimo v cerkvah, bodisi v molitvi, v občudovanju njihove lepote ali da preprosto sedimo v tišini, se znova povežemo z globljimi življenjskimi resnicami. V njihovem miru in veličini najdemo ne le odseva Božje navzočnosti, temveč tudi jasnost in mir, ki ju potrebujemo za krmarjenje v sodobnem svetu.
Ko boste torej naslednjič šli mimo cerkve, le vstopite vanjo. Naj njena lepota in tišina vplivata na vašo dušo – morda bo to najbolj pomenljiv premor, ki si ga boste privoščili v celem dnevu.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
