Njena hči je dvakrat premagala raka: “V sebi jokaš, a moraš biti močan za otroka”

Ana Bizjak je mamica trem čudovitim otrokom, za katere bi naredila prav vse. Močna, odgovorna, samostojna, delavna in srčna ženska, ki je skozi življenje premagovala številne preizkušnje. Ena najtežjih je bila, ko je njena hčerka Sofija dvakrat premagala raka.

Življenje pa jo je močno zaznamovalo že pri 23 letih, ko je v nesreči pri delu izgubila očeta. Takrat se ji je svet čez noč obrnil na glavo. "Mami je ostala sama, moj mlajši brat je bil takrat star le pet let. Takrat sem začela na življenje gledati drugače, popolnoma spremenila miselnost in dobila nov pogled na svet," se spominja Ana.

Ana je spregovorila o hčerini bolezni in o tem, kako je njena družina prestala to zahtevno življenjsko preizkušnjo.

Kako bi opisali svojo hčerko? Kako se sooča z življenjem po vsem, kar je prestala?
Sofija je zelo prijazna in čustvena deklica. Čeprav je včasih odrezava in trmasta, je sicer močna in samostojna oseba. Ko je bila stara eno leto, je zbolela za rakom – rabdomiosarkomom, ki je rakavi tumor mišic, pritrjenih na kosti. Danes, pri osmih letih, se le bežno spominja vseh dogodkov in poteka zdravljenja. Pogosto me zato sprašuje o tem in veliko se pogovarjava o njeni bolezni.

Med prvim in četrtim letom svojega življenja je opravila nešteto preiskav, operacij, magnetnih resonanc, rentgenov, ultrazvokov in anestezij – več, kot jih marsikdo ne bo v vsem svojem življenju. Vse te izkušnje so jo učvrstile in izoblikovale v močno ter pogumno deklico.

Kaj vas je navdajalo z upanjem, ko ste se počutili najbolj nemočne?
Ob odkritju bolezni, skozi vse raziskave, ki smo jih morali opraviti, in skozi samo zdravljenje ter operacije niti za trenutek nisem podvomila, da nam ne bo uspelo. Sprva, ko ti sporočijo tako slabo, grozno in strašno novico, se ti svet podre. Pomisliš na vse mogoče – občutka ne znam opisati. Gre za tvojega otroka, majhnega človečka, za katerega bi dal vse na svetu.

Čutiš jezo, žalost, razočaranje. Sprašuješ se, kaj si v življenju naredil narobe, da mora ravno tvoj otrok zboleti za tako hudo boleznijo. Rad bi breme prenesel nase, a žal tega ne moreš. Nenadoma si vržen v neznan, nov svet, ki ga ne poznaš.

V sebi jokaš in trpiš, navzven pa moraš biti močan in pozitiven, da otrok misli, da gre le za bolezen, zaradi katere bomo nekaj časa več v bolnišnici. Ko bo to mimo, bo vse spet v redu. Kljub slabim napovedim zdravnikov sem poskušala ostati pozitivna.

Kako ste uspeli ohraniti občutek normalnosti za vašo družino med hčerinim zdravljenjem?
Med samim zdravljenjem ti ne preostane drugega, kot da si močan in slediš navodilom zdravnikov. Utrujen in izčrpan si od vsega, vendar nekje najdeš moč, ki te žene naprej.

Sofija je rada hodila v bolnišnico, saj nikamor drugam nismo smeli. Bili smo izolirani od vseh, tam pa so bili vsi enaki – bledi, brez las, priklopljeni na cevke. Pogosto sva hodili v bolnišnično igralnico, ustvarjali in preživljali čas s prijatelji. Na žalost mnogih, ki so ji bili blizu, danes ni več med nami.

Od prvega do drugega leta je poznala samo dve okolji: bolnišnico in dom. Zato se ji je zdelo povsem normalno, da obiskuje bolnišnico. Nikoli ni bilo težav ali upora, da ne bi želela tja.

Kako ste se spopadali s strahom pred ponovitvijo bolezni, še posebej po prvi zmagi?
Ko se je bolezen ponovila, tega seveda nisem hotela slišati niti sprejeti. Upala sem do zadnjega, da gre morda za kakšno drugo, "lažjo" obliko raka. Ko pa ti povedo, da je ista oblika raka napredovala in da bo treba spet skozi vse, se zdi, kot da nisi več prisoten v svojem telesu.

Takrat sem imela občutek, da lebdim v zraku. Zdravniki so mi govorili, kaj bo sledilo, jaz pa sem jih poslušala, a v resnici nisem dojela njihovih besed. Z mislimi sem bila povsem drugje. Točno sem vedela, kaj vse nas čaka, in sama sebi sem govorila: "Ana, bodi močna. Če si zmogla enkrat, boš zmogla še enkrat. Druga izbira tako ne obstaja."

Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko je Sofija pri treh letih in pol spet zbolela, tokrat na pljučih. Ležala je na operacijski mizi, in ko so jo odpeljali v operacijsko sobo, da ji odstranijo del pljuč, sem se od nje poslovila. Takrat je prišla njena zdravnica in rekla stavek, ki mi še danes ne gre iz glave: "Naj vam povem – lepo ali grdo – saj imate doma še enega zdravega otroka."

S tem je želela povedati, da tudi če Sofija ne bi preživela – ker se je bolezen ponovno vrnila in otroci z določeno obliko raka pogosto ne preživijo ponovitev – bi morali biti veseli, da imamo doma še enega zdravega otroka. Ne bom niti poskušala opisati, kako sem se takrat počutila …

Kateri trenutek te poti vam bo za vedno ostal v spominu kot najlepši ali najbolj ganljiv?
Najlepši trenutek je zagotovo tisti, ko ti povedo, da smo bolezen premagali, da je otrok zdrav, zdravljenje zaključeno in da lahko odidemo domov. Kljub temu pa nekje globoko v sebi še vedno ostaja strah. Ko se pritoži, da jo kaj boli, ali reče, da se slabo počuti, najprej pomisliš: "Upam, da ni zopet to."

Ganljivih občutkov je veliko, vendar je najtežje to, da se v bolnišnici spletejo posebne vezi med otroki in starši. Vsem želiš najboljše, a ko izveš, da komu ni uspelo, te to globoko prizadene. Žalost je neizmerna.

Kakšno pa je trenutno Sofijino stanje?
Njeno trenutno stanje je stabilno. Redno hodimo na preglede, magnetne resonance, ultrazvoke in podobno. Seveda nas vsakič spremlja strah, a ostajamo pozitivni in verjamemo, da smo to bolezen premagali.

Sofija ima prav posebno vez z bivšim predsednikom Republike Slovenije Borutom Pahorjem. Zakaj mislite, da sta tako dobra prijatelja?
Sofija je čudovita deklica, ki vsakomur hitro zleze pod kožo. Gospod Pahor ima rad otroke in namenja veliko pozornosti otrokom, ki se soočajo z rakom, zato smo imeli priložnost sodelovati oziroma se srečati z njim. Hitro sta se zbližala in povezala.

Kaj vas v življenju najbolj osrečuje?
V življenju me najbolj osrečuje to, da imam družino, ki jo brezpogojno ljubim z vsem svojim srcem. Hvaležna sem za čudovitega partnerja in tri prelepe otroke.

Želim si le, da bi bili zdravi. Mi in vsi moji bližnji. Ko v življenju doživiš tako zahtevno preizkušnjo, se še bolj zavedaš, da nič drugega ni pomembnejše od zdravja.