Cerkev, ki je dobesedno osvojila srca 25 papežev

Pred znamenitim vodnjakom Trevi v Rimu stoji cerkev sv. Vincencija in Anastazija, ki se ponaša z eno najlepših baročnih fasad. V njeni notranjosti je shranjenih 25 src pokojnih papežev – od Siksta V. do Leona XIII. Srca so balzamirana in shranjena v majhnih žarah.

Cerkev je bila prvotno znana kot "papeška cerkev" zaradi bližine poletne rezidence papežev na Kvirinalskem griču. Praksa shranjevanja src papežev se je začela med pontifikatom Siksta V. (1585–1590) in se nadaljevala do časa Leona XIII. (1878–1903). Njegov naslednik Pij X. (1903–1914) je v svoji oporoki izrecno prepovedal nadaljevanje tega običaja.

V 14. stoletju je bilo uveljavljeno, da je treba za posmrtnimi ostanki vsakega papeža žalovati devet dni. Ob tem času so potekale tudi svete maše za pokojnika. Poslovilna slovesnost je bila izposojena iz obredov žalovanja bizantinskih cesarjev. Zaradi dolgega časa med smrtjo in pokopom so trupla balzamirali, da bi preprečili razkroj. Notranje organe so odstranili, balzamirana srca pa so ohranili v cerkvi. Ta običaj se je nadaljeval tudi, ko so bili papeži izgnani iz Kvirinalske palače in premeščeni v Vatikan (1870).

Imena naslednikov sv. Petra, katerih srca so shranjena v cerkvi, so zapisana na plošči na levi strani oltarja. Veliko je tudi zahval – kovinskih okraskov s podobo Presvetega Srca Jezusovega. Verniki jih že leta prinašajo v zahvalo za uslišane molitve in prejete milosti.

Tradicija odstranjevanja srca in drugih notranjih organov je bila znana že v starih časih. To tradicijo so imeli že Egipčani, ki so menili, da se bo človeško telo brez teh organov dlje časa obdržalo skupaj in se ne bo tako hitro razgradilo.

V srednjeveški Evropi so pogosto izvajali izločanje črevesja. Srce in glava sta takrat veljala za plemenita dela telesa. Ločen "pogreb" srca je postal izraz spoštovanja do pokojnika. Najbolj znano srce, pokopano ločeno, je pripadalo sv. Bonifaciju, ki je umrl leta 755. Ta običaj so izvajali tudi na Poljskem, na primer v Cerkvi svetega križa v Varšavi še danes počiva srce Fryderyka Chopina.

V Stari zavezi je srce razumljeno kot človekova notranjost. Pomeni osebnost, um, spomin, občutke, želje in voljo. Sprva je bilo srce razumljeno kot središče čustvenih sil. Pri tem govorimo o srcu, ki je mirno (Pr 14,30), žalostno (1 Sam 1,8) in veselo (Pr 15,13; 17,22).

Srce naj bi bilo organ, ki je poznal dobro in zlo. Povezano je z Bogom in ostaja v odnosu z njim. Tam prebiva modrost, ki človeku kaže pot in njegovo namenskost. Ne gre torej za čas zemeljskega življenja, ampak predvsem za cilj, h kateremu naj človek stremi – večno življenje.

V peti Mojzesovi knjigi beremo, da se v Bogu veselijo "srce", "telo" in "duša". Salomon moli za modrost srca, da bi z njo lahko pravično presojal med dobrimi in zlimi deli. V človekovem srcu zori želja po izpolnjevanju Božje volje, tako posamezno kot skupno. Je tudi presečišče dveh razsežnosti: misel, ki sega v voljno sfero duha. Je simbol življenja, ljubezni in dobrote.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.