Božič nas spominja, da je bil Bog nekoč dojenček, novorojeni kralj v Betlehemu. Ker pa je Bog onkraj časa, lahko o Njem ves čas premišljujemo kot o dojenčku: Jezus Kristus, pravi Bog in pravi človek, je večno novorojeno Dete, kot ga opisuje 12. poglavje Razodetja.
Na duhovnih vajah me je presenetilo, kako je odprtost in ljubezen do Boga podobna odprtosti in ljubezni do dojenčka.
Dojenček ne more hoditi, govoriti, vas objeti ali česarkoli prijeti, vendar v vašem življenju spremeni vse, popolnoma vse, saj postane razlog malodane vsega vašega početja.
Enako je z Bogom. Bog v svetu ni nekaj, kar bi vam pomagalo na površinske načine. Malenkosti morate še vedno opraviti sami. Toda Bog je razlog, da svet sploh obstaja, Njegova navzočnost zahteva vašo pozornost in osmisli vse, kar se v svetu dogaja.
Če želite skrbeti za otroka, morate zavrniti greh
Da bi bili dober otrokov skrbnik, se morate odpovedati slabim stvarem v svojem življenju. Ne smete zapravljati svojega denarja ali časa, kajti otrok potrebuje oboje; biti morate nežni, sicer bo otrok vznemirjen; opustiti morate vse, kar otroka ogroža; ostati morate trezni in pozorni.
Enako je z Bogom: če boste karkoli ali kogarkoli drugega cenili bolj kot njega, ga boste izgubili. V svojem življenju ne morete obdržati tako Boga kot hudega greha.
Dojenček pa gre še dlje: zahteva tišino in umik
Za dojenčka ne zadošča, da se znebite velikih težav. Spremeniti morate tudi drobne stvari. Ne smete biti glasni, sicer boste otroka zbudili, prav tako pa ne smete nositi slušalk, ker ga sicer ne boste slišali. Ne morete več hoditi povsod, kamor ste hodili prej, saj dojenček tega ne bo dopuščal. Niti svojega spanca ne morete načrtovati; otrok ga načrtuje namesto vas.
Povsem naključno vse zgoraj našteto potrebuje tudi Bog. Poleg tega, da se izogibamo grehu, potrebujemo tišino, da ga slišimo, prostočasne dejavnosti, ki so združljive z Njim, čas in denar pa moramo načrtovati glede na njegove prednostne naloge.
Nekateri ljudje otrokom zamerijo, ker od staršev toliko zahtevajo. Edini izhod iz tega je ljubezen.
Dojenčkov se zlahka naveličamo, saj ogromno zahtevajo in tako malo naredijo – jokajo in jih ni mogoče razumno utolažiti, ne umažejo samo plenic, temveč vsa oblačila na res neprijeten način ob najbolj neprimernih trenutkih. Zapirajo majhne priložnosti, pa tudi velike, ki se morda nikoli več ne bodo pojavile. Zahtevajo življenje nenehnega žrtvovanja in prav nikoli ne rečejo "hvala".
Toda matere in očetje poznajo skrivnost: dojenčki vas naučijo, da je vse skupaj vredno samo zaradi ljubezni.
To pravzaprav ni skrivnost, saj vam ponosni starši to pripovedujejo ves čas. Zdi se jim vredno sporočiti, da se je dete samo prevalilo na trebušček. Ko se otrok nasmehne, so ponosni, kot da se dotlej ni nasmehnil še nihče drug. Sposobni so opisati povsem edinstven način, kako se njihovo dete plazi. Všeč jim je, da je njihov otrok debelušen ali suhljat, brez las ali ves poraščen, cel zguban ali s svilnato gladko kožo. Brezpogojno ljubezen sprejmejo tako celostno, da postane brezpogojna radost.
No, to je Bog, le da je še neskončno več.
Kot dojenček vam Bog v življenje postavlja križe: ogromne križe, ki pretresejo temelje vašega sveta in spremenijo tok vašega življenja, ter nadležne majhne križe, ki vam pokvarijo popoldanski počitek in iztirijo jutranjo rutino. Dojenček vse iztiri in zavzame osrednje mesto v vašem življenju, ob tem pa zahteva, da je vaša pozornost usmerjena izključno vanj.
In kaj daje v zameno? Vse. Vsako stvar, ki jo vidite in se je dotaknete, pa tudi stvari, ki jih ne morete videti, ki se jih ne morete dotakniti.
Nudi vam zavetje v vsaki nevihti, srečo v vsaki stiski in globok mir, ki ga prinaša dejstvo, da ima vaše življenje smisel. Daje vam tudi vse dobrote, ki jih pojeste, vsak miren kotiček, v katerem sedite, vsak pogled, ki vas pritegne, in vsako resnico, ki vas potolaži.
Vse, kar od vas zahteva, pa je tisto, kar je On prvi podaril vam, in nič, kar mu lahko izročite, se ne more niti približati temu, kar je On za vse nas: Emanuel, Bog z nami, naše vse.
Verjetno si lahko izmislite še kakšen način, kako je Bog še vedno podoben novorojenčku v jaslih.
To je povsem preprosto. Samo sedite in se zazrite v tabernakelj, kjer je Jezus Kristus v evharistiji še vedno naš vsemogočni in vseranljivi Bog.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
