Besede imajo izjemno moč: lahko spodbujajo ali globoko ranijo, nekaj pojasnijo ali človeka povsem zmedejo, lahko gradijo mostove – ali pa jih do konca porušijo. V Svetem pismu najdemo številne modrosti o daru govora in odgovornosti, ki jo nosi. V dobi hitre komunikacije, ko se govorice in neprijaznost lahko širijo zgolj s kretnjo prsta po zaslonu, se ti nauki zdijo izjemno pomembni.
Sveto pismo poziva k zadržanosti
Stara zaveza pogosto svari pred nevarnostjo nepremišljenega govora. Pregovori 18,21 nas opozarjajo, da sta "smrt in življenje v oblasti jezika". Pregovori 10,19 pa svetujejo: "Kjer je veliko besed, ne manjka greha, kdor je dojemljiv, pa brzda svoje ustnice." Sporočilo je jasno: naše besede imajo posledice in nepremišljeno govorjenje nas zlahka zapelje na kriva pota.
V Novi zavezi Jezus sam poudarja to odgovornost. V Evangeliju po Mateju (12,36-37) pravi: "Povem pa vam: Za vsako prazno besedo, ki jo ljudje izgovorijo, bodo dajali odgovor na sodni dan. Po svojih besedah boš namreč opravičen in po svojih besedah boš obsojen." Ta nauk poudarja, kako besede izražajo stanje našega srca in globino (ali pomanjkanje) naše ljubezni do drugih.
Apostol Jakob gre še dlje in jezik primerja z ognjem, ki lahko požge cele gozdove (Jak 3,6). Nasprotno pa tudi potrjuje, da lahko besede, če so pravilno uporabljene, sejejo mir in ozdravljenje.
Govorice: občestveni greh
Papež Frančišek vedno znova opozarja pred grehom govoric in ga označuje za "kugo, ki je hujša od kovida". V svoji značilni neposrednosti je nekoč dejal: "Govorice so terorizem, saj je tisti, ki opravlja, podoben teroristu, ki odvrže bombo in se sam umakne, druge pa uničuje." Njegove besede so odmev Katekizma Katoliške cerkve (KKC), ki klevetanje uvršča med kršitve osme zapovedi.
Kot beremo v KKC, "spoštovanje do dobrega imena vseh prepoveduje vsako ravnanje in vsako besedo, ki bi jim mogla povzročiti neupravičeno škodo" (KKC 2477). Kadar sodelujemo v govoricah ali obrekovanju, škodujemo odnosom, spodbujamo delitve in spodkopavamo zaupanje – vse to pa so ravnanja, ki so v nasprotju z evangeljskim pozivom k ljubezni in edinosti.
Krščanski odziv
Nadzor nad našim govorom ne pomeni, da se izogibamo težkim pogovorom ali da se umikamo v molk. Pomeni, da svoje besede uporabljamo premišljeno in z namenom, da so "začinjene s soljo" (Kol 4,6). Preden spregovorimo, se vprašajmo: Ali je to, kar nameravam povedati, resnično? Ali je prijazno? Ali je potrebno?
Sv. Frančišek Asiški je to lepo ponazoril, ko je molil: "Gospod, naredi me za orodje svojega miru." Njegova molitev nas opominja, da bi moral naš govor služiti kot podaljšek Božje ljubezni v svetu in druge spodbujati, ne pa zavirati v njihovem razvoju.
Besede kot orodje milosti
Katekizem tudi uči, naj z jezikom raje hvalimo kakor zlorabljamo (KKC 2143). Z iskrenim, ponižnim in ljubeznivim govorjenjem prispevamo k razcvetu ljudi okoli sebe.
V času, ko v javnih razpravah pogosto prevladujejo negativnost in govorice, smo kristjani poklicani, da plavamo proti toku. Ne glede na to, ali se oglašamo prek spleta ali v živo: naše besede naj odmevajo Božjo dobroto, služijo kot luč drugim in opominjajo na božansko dostojanstvo, ki je dano vsakemu človeku.
In končno, ko nadziramo svoje jezike, varujemo druge in tako upoštevamo Božjo voljo. Ali kot nas opominja Jezus: "Iz preobilja srca namreč govorijo usta," (Mt 12,34). Poskrbimo, da bodo naša srca in besede napolnjeni z ljubeznijo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
