separateurCreated with Sketch.

“Vsako jutro, ko se človek zbudi, je že samo po sebi dovolj dober razlog, da rečeš Bogu hvala”

Žiga in Brigita Štrukelj na svoji kmetiji Pr' Sitar v Kosezah

whatsappfacebooktwitter-xemailnative
Lojze Grčman - objavljeno 17/01/25
whatsappfacebooktwitter-xemailnative
V hlevu se "rodijo vse ideje in vsi načrti, ki jih potem ob večerih predebatiram še z ženo"

Žigo Štruklja, ki kmetuje sredi Ljubljane, smo na Aleteii skupaj z ženo Brigito že gostili. Zdaj se predstavlja še samostojno, odstira Moške skrivnosti. Zagotavljamo, ne bo vam žal časa za tale članek.

Kmetija, žena, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Kmetija in žena pravzaprav sta čas zame. Ob študiju in študentskem delu, ki sta sicer ravno za menoj, se najbolj spočijem ob ženi in ob delu v štali. Sicer pa se držim pravila, da se dan "zjutraj štuka" in ne s podaljševanjem dneva pozno v noč. Oba z Brigito vstajava relativno zgodaj, da skupaj s prateto Rezko, pri kateri živiva, pozajtrkujemo, nato gre Brigita v službo, jaz pa v hlev.

Tisti, ki je prvi doma, skuha, popoldne imava spet vsak svoje opravke in navadno se srečava šele zvečer, ko se opravil v štali lotiva skupaj. Brigita je kar precej organizirana, kar me velikokrat rešuje, jaz pa krmarim skozi vsakdanjik bolj tako … po sreči.

Kako razvajate svojo ženo?
To bi morali vprašati njo. Predvsem se trudim, da bi postoril čim več namesto nje, kadar vidim, da ima ogromno dela. Če si kakšno nedeljo vzameva čas zase, jo peljem ven jest, pa ne predaleč, za izlete in počitnice in nasploh hodit naokoli ni nobeden od naju. Se pa vedno razveseli šopka nageljnov ali pa kakšne masaže.

Kje in kdaj sta bila na prvem ter na do zdaj zadnjem zmenku?
Na prvem zmenku sva bila na Vrhniki v gostilni "Nespomnimsekakoseimenuje". Nazadnje sva bila na kakšnem koncertu ali gledališki predstavi. Imava abonma za Šentjakobsko gledališče, pa tudi sicer z veseljem obiščeva kak koncert, gotovo obiščeva vsak mesec dva do tri. Če so v Ljubljani, se do centra mesta sprehodiva in se na poti nazaj ustaviva na kakšni pijači.

O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?Verjetno kakšnega gospodinjskega. Baje, da moški ne znamo kuhati, likati, pospravljati … Sam se na dnevni bazi srečujem z vsemi gospodinjskimi opravili in sem jih kar dobro usvojil. Ker z Brigito nimava ravno ločeno, katero delo naj kdo od naju opravlja. V praksi se ve, da je treba vse postoriti, loti pa se tisti, ki je prej doma oziroma ima čas.

Žiga in Brigita na kmetiji:

Z ženo kmetujeta Pr' Sitar, v Kosezah, v pretežno mestnem okolišu. Kako čutita, da sosedje in stranke cenijo vajino delo? Kako vama to pokažejo?
Kmetija je pri nas z izjemo majhnega presledka, ko moji starši niso nadaljevali te dejavnosti, že nekaj stoletij. Kmetijo "gor držita" tudi dva soseda, tako da nam je vsem skupaj lažje, ker nismo sami v tem sredi mesta. Tudi za sosede je nekako bolj sprejemljivo, saj so vsi prišli v Koseze pozneje, ko so kmetije že zdavnaj obstajale na tem območju.

Se mi zdi, da sploh ker sva mlada in zagnana in imava delo za vrednoto, ki je v najini generaciji že kar malce redkost, naju je okolica kar dobro sprejela. Večina sosedov pri naju kupuje jajčka, mleko in meso, če kdo potrebuje pomoč, jo z veseljem ponudiva in vedno nama je z veseljem povrnjena. Kljub temu, da smo sredi mesta, imamo skoraj z vsemi sosedi (tudi tistimi, ki so dve ulici stran, pa si vseeno rečemo sesedi) tak pristen prijateljski odnos in občutek neke skupnosti, ki je bolj podobna neki manjši vasi.

Žiga je gostoval tudi v podkastu Mladost na kmetiji.

Lahko naštejete nekaj ganljivih ali zabavnih dogodkov na kmetiji, ki vam bodo za vekomaj ostali v spominu?
Vedno znova presenečajo živali. Živalim navadno ne pripisujemo iznajdljivosti, kakršne so jih sposobne, in večkrat sva že bila presenečena nad kakšnim dejanjem katere od najinih. Pred nekaj leti je denimo ena izmed račk "posvojila" kokošja jajca in uspešno izlegla štiri piščance, ki so se še potem, ko so odrasli v peteline, obnašali precej račje.

Pred leti sva imela tudi mlade pujske, 16 jih je bilo v gnezdu. Tiste prve kritične dni so preživeli vsi. Potem pa je materi, nadela sva ji ime Brunhilda, začelo primanjkovati mleka in najmanjša pujsa se je skozi ograjo uspela preriniti ven ter je začela mleko piti pri eni od krav. Precej časa sploh nisva opazila, samo mleka ni bilo nikoli pri tisti kravi, nato pa sem ju enkrat zalotil. Pikica (tako je bilo ime pujsi) se je postavila na zadnji nogi, da je dosegla vime, in popila praktično vse mleko, kar se je nadaljevalo, dokler ni bila prevelika, da bi se izmuznila skozi ograjo.

Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Obožujem gledališča, še posebej muzikal. V srednji šoli, pa tudi potem v času študija, sem nastopal v kar nekaj predstavah in na koncertih, za katere je časa zdaj sicer malo manj,
pa vendar odrov še nisem čisto odpisal. Nekako me nastopi navdajo s samozavestjo, ki "drži" potem še nekaj tednov, neizmerno pa sem vedno tudi užival v pripravah na nek dogodek, ko smo se s prijatelji dobivali na vajah.

Oba z ženo imata rada glasbo, umetnost. Kako in kdaj se (z)najdeta skupaj na odru?
Ravno glasba je tista, zaradi katere sva se spoznala. Brigita je namreč na klavirju spremljala koncert, ki sem ga pripravil na Gimnaziji Vič, ki sva jo takrat obiskovala. Pozneje sva sicer imela nekaj nastopov, ko sem jaz pel, Brigita pa je igrala na citre, zadnje čase pa je edina priložnost za skupno udejstvovanje v domači župniji, kadar Brigita pri maši igra na orgle, jaz pa, če gre za kakšno od ljudskih, zraven zapojem. Novejših pesmi, ki jih pojejo predvsem mladinski zbori, pa še nisem usvojil.

Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Zaupanja v Boga, zaupanja v znanost in zaupanja v partnerja.

Sam sicer ne bi rekel, da imam težavo s čimerkoli od zgoraj naštetega, vendar so to tri stvari, ki jih v sodobnem svetu primanjkuje do te mere, da sami sebi škodujemo in smo kot družba zašli v neko smer, ki se vsaj meni ne zdi prava.

Povojna Evropa je zavrgla svoje krščanske korenine, ki so jo pripeljale do močne in razvite celine. Nato pa, ko je bilo v obdobju izjemno hitrega razvoja vsega dovolj, se je na Boga pozabilo. Tako je tudi pri mnogih posameznikih, ki Boga ne spustijo več v vsakdanja življenja, ker jim je vedno šlo in uspevalo in se zdi, da ga nikdar niso potrebovali.

Z razmahom socialnih omrežij smo dobili tudi razmah samooklicanih strokovnjakov, ki mnogokrat nasprotujejo "uradni" znanosti in strokovnjakom z izobrazbo s fakultet in univerz, ki so priznane v državi in svetu. Vse več je teorij zarote in mnoge med njimi so zelo privlačne in res res dobre. In ko eno tako idejo na spletu podpre množica sledilcev, pravzaprav postane alternativna resnica, alternativno dejstvo, četudi mu stroka nasprotuje, ali pa včasih zaradi tega še raje. In to postaja nevarno.

Kot tretje se mi zdi, da ni več zaupanja v partnerja oziroma v bližnje ali pa v sočloveka nasploh. Pristnih odnosov je vse manj, čeprav se mi zdi, da smo kristjani tu svetla izjema. Lahko pa v družbi vidimo, da mnogi ne verjamejo več v svetost zakona in so ločitve že skoraj tako pogoste kot poroke. Da zvestoba enemu partnerju postaja neka staromodna in skoraj zasmehovana tradicija v svetu odprtih zvez in intimnih prijateljstev, rajši kot iskanje sorodne duše.

Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Pred dobrim letom in pol sem imel nesrečo v gozdu, ki se je na srečo zelo dobro izšla. Name in na prijatelja je padlo drevo in nekaj tednov sem moral preživeti v postelji, danes ne čutim nobene posledice več. Ampak v tistih dneh po nesreči, ko so me zaskrbljeno klicali kolegi in je žena izredno ljubeče skrbela zame, sem se zavedel, da bi se lahko zelo hitro odvilo drugače pa me ne bi bilo več. In da to, da smo živi, ni samoumevno in da je vsako jutro, ko se človek zbudi, je že samo po sebi dovolj dober razlog, da rečeš Bogu hvala.

S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Ko sem malo sam, kar zame sicer ni značilno. Predvsem pri sveti maši in pri delu v hlevu. Seveda Brigita navadno sedi ob meni, ampak sva pri bogoslužju vseeno prisotna vsak zase, vsak za sebe moliva in verjamem, da čisto drugače tudi dojemava tisto uro.

Delo v hlevu pa mi vsak dan predstavlja dve do tri ure, ko imam čas za razmišljanje, malo za naprej in malo za nazaj. Tam se rodijo vse ideje in vsi načrti, ki jih potem ob večerih predebatiram še z ženo.

E-novice

Prejmi Aleteia v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e−novice.