Danny Herman ni nikoli pričakoval, da bo postal duhovnik. "V najstniških letih nisem nikoli dobil kakšne spodbude, naj razmišljam o duhovništvu," je pojasnil v pogovoru za Aleteio. "Odraščal sem v majhnem mestu ob vznožju Apalačev, v misijonarski škofiji, ki je imela omejena sredstva za spodbujanje novih duhovnih poklicev."
Odločil se je, da postane mornariški pilot: tri leta se je usposabljal v mornariški letalski šoli. Le nekaj mesecev ga je še ločilo od tega, da "dobi krila", in naslednjih osem let svojega življenja posveti poklicu mornariškega pilota, ko je v molitvi zaslišal Božji klic. Danes je Danny Herman duhovni pomočnik v stolni župniji Presvetega Srca Jezusovega v Knoxvillu v ameriški zvezni državi Tennessee.
Njegova mati Lucia Herman je odigrala ključno vlogo pri gradnji katoliške cerkve v podeželskem delu Tennesseeja, kjer je Danny odraščal.
Ko je prosila Boga, naj pošlje duhovnike, ki bi služili njihovemu občestvu, je nebeški Oče poklical njenega sina. "Bog ima smisel za humor," je dejala v pogovoru za človekoljubno organizacijo Catholic Extension, ki je podpirala Dannyjevo izobraževanje v bogoslovnem semenišču, pa tudi versko pot njegove družine.

Kaj vam je pomagalo pri odločitvi, da ste zapustili letalsko šolo in vstopili v semenišče?
Odločitev, da pustim vojsko in vstopim v semenišče, sem sprejel po skoraj osemletnem procesu razločevanja. Prvič sem klic za vstop v semenišče začutil že pri 17 letih, vendar sem se mu takrat zaradi sebičnih ambicij dejavno upiral.
Končni preobrat se je zgodil nekega večera, ko sem se učil za enega od letov med usposabljanjem za mornarico. Tisto noč sem se izredno težko osredinjal na študijsko gradivo, saj sem čutil globok notranji klic, ki me je usmerjal drugam. V srcu so mi odmevali stavki, kot sta: "Nisi bil ustvarjen za to" in "Za nekaj drugega sem te ustvaril".
Ta izkušnja me je prisilila, da sem globoko premislil o svojem življenju, in spoznal sem, da mi pehanje za materialnimi in posvetnimi užitki ne prinaša trajnega veselja.
V trenutku milosti sem se spomnil radostne izkušnje iz poletnega programa na Univerzi Notre Dame, imenovanega Vizija. Star sem bil 17 let in predstavili so nam neverjeten prikaz katoliškega izročila, ki se je osredinjal na ljubezen do evharistije in drugih zakramentov ter življenja svetnikov.
Kar me je resnično prevzelo, pa je bila pastoralna ljubezen, ki mi jo je duhovnik izkazal med zakramentom svete spovedi. Bil sem zlomljen in on je ravnal tako, kot naj bi ravnal vsak oče.
Spomnim se, da sem od tistega trenutka odhajal z mislijo: "Če bi lahko bil orodje milosti, kot je bil ta duhovnik zame, potem bi moje življenje nekaj pomenilo." Ta spomin je v meni znova vzbudil občutek smisla in me spodbudil, da sem zapustil vojsko in sledil svojemu poklicu.
Ali imate kakšen nasvet za mlade, ki premišljujejo o verskem poklicu, potem ko so kar nekaj časa namenili drugemu izobraževanju ali usposabljanju?
Rekel bi jim, naj se zavedajo, da njihove prejšnje izkušnje in usposabljanje – tudi na posvetnih področjih – niso zaman pri razločevanju o verskem poklicu. Vem, da predstavniki milenijcev in generacije Z pogosto občutimo pritisk, da moramo do skrajnosti izkoristiti svoj čas, in skrbi nas, da smo "prestari" za spremembo ali preveč vpeti v to področje, da bi zmogli razločiti poklic, toda ugotovil sem, da Gospod uporabi vse. Zaupajte Njegovemu vodstvu.
Vaša pretekla formacija in izkušnje lahko postanejo dragoceno orodje za služenje in vam pomagajo v odnosu do drugih v njihovem lastnem odnosu z Bogom. Gospod zna vsak del naše zgodbe znova uporabiti za svoje delo.
Kako so vas starši, posebej mati, spodbujali k duhovnemu poklicu?
Mama in oče sta si prizadevala, da sta mene ter moje brate in sestre vzgajala doma, in po svojih najboljših močeh sta pomagala graditi našo majhno župnijo v Mountain Cityju v Tennesseeju. Ko se je oče začel pripravljati na poklic diakona, sem videl, da starša še bolj polno živita svojo vero. Ta zgled me vsak dan navdihuje, saj naša majhna župnija še naprej cveti.
Katera je najpomembnejša stvar, ki naj bi se jo ljudje po vašem mnenju naučili iz vaše zgodbe?
Najpomembneje je vedeti, da sem živ dokaz, kako se Gospod, ko nekoga pokliče, ne omejuje zgolj na tiste, ki se zdijo očitna izbira za duhovnika.
Če s strogo logiko in racionalnim razmišljanjem preučimo mojo zgodovino, danes ne bi smel biti Jezusov duhovnik. Odraščal sem v majhnem mestu ob vznožju Apalačev, v misijonarski škofiji, ki je imela omejena sredstva za spodbujanje novih duhovnih poklicev. V najstniških letih nisem nikoli dobil kakšne spodbude, naj razmišljam o duhovništvu. Bil sem ambiciozen, na dobri poti do kariere, na katero bi bil ponosen vsak Američan. V tistem času sem bil samosvoj, ambiciozen in osredinjen predvsem na iskanje pozornosti in užitka.
Kljub vsemu me je našla Božja milost in odkril sem pravo srečo, preprosto tako, da sem se odzval Njegovemu klicu. Danes me moja duhovniška služba neizmerno razveseljuje in izpolnjuje: služim veliki župniji s skoraj 10.000 župljani in 509 učenci v naši šoli za otroke od 5. do 14. leta. Globoko sem hvaležen in navdušen, kako je Božja milost spremenila moje življenje v nenehno čudenje in radost.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.


