Marjeto in Mirka Pogačarja v širši javnosti poznamo kot starša Tadeja Pogačarja, trenutno najboljšega kolesarja na svetu. Na sinove uspehe, ki so se začeli s tako naglico, da se je bilo nanje težko privaditi, kaj šele se jih v polnosti zavedati, sta ponosna.
Hkrati poudarjata, da zmagovanje zanju nikoli ni bilo bistvo. Preprosta Komendčana, ki sta se v minulih božičnih praznikih najbolj razveselila prvega vnuka, na prvo mesto postavljata družino.
Kako je biti mama, oče šampionu svetovnega kova?
Mirko: Počasi se zavedamo, da – grobo rečeno – nekako izgubljamo svojo identiteto. Marsikdaj naju pa tudi njegovega brata in sestri predstavljajo kot "starša Tadeja Pogačarja" in "brat/sestra Tadeja Pogačarja".
Marjeta: Velikokrat si zreduciran na to vlogo. Kljub temu pa smo seveda ponosni, da smo družina Tadeja Pogačarja.
Mirko: Hkrati se zavedamo, da nas zdaj vsi gledajo, vedno te nekdo pozna, in to ne samo v Komendi ali Sloveniji, temveč po vsem svetu. Predstavljaš "znamko Tadeja Pogačarja" in temu primerno se moraš obnašati.
Je to kdaj breme?
Mirko: Seveda je poleg vsega lepega kdaj pa kdaj tudi breme. Tudi novinarji niso vedno imeli pravega občutka. Doma smo gledali Tour de France, Tadej je komaj zmagal, pa je že nekdo trkal po oknu in prosil za intervju. Nismo se mogli niti poveseliti niti pogledati njegove izjave.
Marjeta: Glede tega so zdaj bolj uvidevni. Imeli pa smo smolo, ko smo se kot navijači na Touru postavili blizu neke snemalne ekipe. Celo dirko se jih nismo znebili, ves čas so nas snemali. Bilo je zelo neprijetno.
Kako se to pozna v vaši družinski dinamiki, kako iščeta ravnovesje med vsemi štirimi otroki?
Mirko: Najtežje je bilo, ko je Tadej postal tako prepoznaven, da so ostali otroci dobili občutek, da se z njim več ukvarjava. Morala sva paziti, da sva tudi njim dala dovolj pozornosti.
Marjeta: Podobno izkušnjo sva imela že pred leti, ko se je rodila Vita. Ona je osem let mlajša od Tadeja, deset od Tilna in 15 od Barbare. Starostna razlika je bila kar velika. Ob njenem rojstvu je bilo težko, ker so vsi obiskovalci, sorodniki in prijatelji najbolj opazili Vito.
In so se starejši trije čutili malo zapostavljene. To je bila prva tovrstna izkušnja. Težko je bilo usklajevati med najstniki in dojenčkom, pa tudi pozneje, ko je bila Vita že večja. Ves čas so se pojavljali različni interesi, različne potrebe. Bilo je kar naporno.

Kako sta uspela krmariti med različnimi potrebami otrok?
Marjeta: Ves čas sva morala zavestno drugim otrokom dajati pozornost, tako kot jo še zdaj. Čeprav kakšen kdaj reče, da se čuti manj vrednega kot Tadej, so nama vsi enako dragoceni. Jim pa morava to večkrat povedati. Rada jim povem, da ima vsak svoje delo, ki ga dobro in rad opravlja.
Mirko: Tudi drugi dosegajo svoje uspehe, na primer Barbara je bila pred dvema letoma nominirana za inženirko leta.
"Zelo vesel in ponosen sem na to, kako sta me starša vzgojila in kdo sem postal," je Tadej dejal po letošnji zmagi na Giru. Katere vrednote so v vaši družini na prvem mestu?
Marjeta: Poštenost je bila vedno prva. Ne goljufaj, ne izmikaj se. Nikoli nismo dovolili, da bi izpustili pouk, če morda niso bili pripravljeni na preverjanje znanja. Da znajo sprejeti tudi neuspeh in da se je za stvari, ki jih dobiš, treba potruditi. Vsak je moral prispevati pri gospodinjskih opravilih, k stricu so hodili pomagat na kmetijo. Vztrajnost, poštenost in delavnost.
Mirko: In spoštovanje do vseh ljudi.
Marjeta: Živeti po Božjih zapovedih, v katerih so zajete vse te vrednote.
Mirko: Že če bi živeli samo po eni, "ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe", nihče nikomur ne bi storil nič slabega.
Veliko vam verjetno pomeni tudi šport, s katerim so se ukvarjali vsi štirje.
Marjeta: Tilen je prav tako treniral kolesarstvo, Vita pleše, Barbara je poleg glasbene šole tekla orientacijski tek. Za otroke je dobro, da se ukvarjajo s športom, a ne profesionalno. Mnogi ljudje prehitro stremijo za rezultati.
Nama nikoli ni bil najpomembnejši rezultat, ki ga je otrok dosegel. Pomembno nama je bilo, da se z nečim ukvarjajo in se dobro počutijo, da imajo svoj krog prijateljev poleg šole in sosedov. To se je izkazalo za dobro naložbo.
Mirko: Hkrati so bili veliko na zraku in manj na računalniku.
Marjeta: Veliko pa smo tudi brali in se igrali, od družabnih iger do iger z žogo. Pri nas lukenj na kolenih niso imeli le otroci …
Oba sinova sta bila ministranta. Ste vsi aktivno vpeti v župnijsko življenje?
Mirko: Sam sem kot otrok ministriral, potem pa bral berilo, dokler za branje nisem potreboval očal. Dekleti sta peli v pevskem zboru. Najbolj pa sem bil vesel, ko sta fanta začela ministrirati. Od takrat naprej sem imel mir pri maši.
Marjeta: Bila sta zelo živahna, zato smo v cerkvi vedno sedeli ločeno, sicer nihče ni imel nič od maše. Vita je aktivna tudi pri oratoriju. Dobro se počuti pri delu z manjšimi otroki, še bolj pa ji je všeč druženje z animatorji.
Glede na njihovo starostno razliko sta kar lep čas imela ob sebi majhne otroke. Kako sta uspela ob tem graditi zakonski odnos?
Marjeta: Nikoli nama ni uspelo vzeti si kaj dosti časa za najin odnos. Nikoli nisva šla sama na dopust ali kakšen vikend odmik, sva si pa vzela čas za kino ali gledališče. Sicer rada hodiva, s tem si pomagava, ko je treba premostiti kakšno krizo. Fizična aktivnost v naravi, naj bo to hoja, tek, kolesarjenje, delo na vrtu ipd., ti krepi zadovoljstvo.

Iz domačega gnezda so odleteli že trije otroci. S kakšno popotnico jih spuščata v svet?
Marjeta: Zavedati se morajo, da ne bo vedno pravljica. Zaljubljenost mine, zato je dobro čim prej videti še druge stvari v odnosu in se zanj truditi. Mladi danes hitro obupajo. Več je sebičnosti in manj pripravljenosti na odpovedovanje.
Tudi midva sva imela krize, ko sva vsak pri sebi pomislila tudi na ločitev, a sva jih uspela prebroditi in nama ni žal. Razumsko vem, da mi nikjer ne bo bolje. Povsod prej ali slej pride do težav. Prisiljen si v to, da gradiš odnos.
Mirko: Kot fant sem si včasih zapisal kakšno misel. Ena od teh je bila: ljubezen je umetnost odpovedovanja. Še zdaj stojim za tem. V življenju je lepo, ko osrečiš drugega. In zakaj to ne bi bila moja žena? Zakaj tega ne bi počel vsak dan, dan za dnem?
S čim najraje drug drugega osrečujeta?
Mirko: Še kot fant sem ji prinesel kakšno darilo, a mi je hitro pokazala, da tega ne potrebuje.
Marjeta: Vedno mi je bilo škoda denarja za šopek, ki bo zdržal en teden. Več mi pomeni, da greva skupaj v hrib ali peš do moje mame, ko ubereva daljšo pot skozi gozd. Najbolj pa me osreči, ko Mirko sam predlaga, kaj bova počela.
Celoten pogovor je bil najprej objavljen v adventni prilogi tednika Družina Podarim ti luč.
