Leta 1978 sta psihologinji Pauline Clance in Suzanne Imes opazili, da se mnoge ženske na svojih položajih ne počutijo suvereno in kljub nespornemu akademskemu ali poklicnemu uspehu dvomijo o svojih sposobnostih.
Svoje uspehe rade pripisujejo sreči ali zunanjim dejavnikom, ne pa lastnemu trudu in sposobnostim. Od takrat je izraz sindrom vsiljivca (angleško impostor syndrome) priznan v vseh poklicnih sektorjih in zadeva tako ženske kot moške: oseba, ki trpi za tem sindromom, se nenehno boji, da bo "razkrita". To lahko vpliva na njeno duševno zdravje (danes priljubljena tema) in delovno uspešnost.
V svetu dela, temelječem na uspešnosti in tekmovalnosti, je sindrom vsiljivca zelo pogost, zlasti v delovnih okoljih, kjer visoka pričakovanja postavljajo zaposlenega pod pritisk, da dokaže svojo vrednost. Bolj ko se ocena njegovih sposobnosti oddaljuje od objektivnih meril, bolj lahko dvomi v njeno legitimnost.
Perfekcionizem je odnos, ki spodbuja ta sindrom: ljudje svoje občutke nelegitimnosti kompenzirajo s trdim delom. Njihovo vztrajno nezadovoljstvo z rezultati, ki so kljub temu veljavni, jih potiska, da zavračajo kakršnokoli priznanje ali napredovanje, za katero se ne počutijo vredne ... Izgorelost ni več daleč stran!

Kako ukrepati?
1Bolje se spoznajte
Že Aristotel se v svoji Nikomahovi etiki zaveda tega sindroma, ki ga opiše takole: "Boječ človek, čeprav je vreden določenih prednosti, samega sebe prikrajša za tisto, kar si zasluži. Zdi se, da se ima nekaj slabega, ker se ne ocenjuje za vrednega nečesa. Poleg tega daje vtis, da se ne pozna."
Mnogim zaposlenim bi koristilo razmišljanje o teh Aristotelovih pripombah, da bi premagali trdovraten občutek nelegitimnosti, ki se ga ne morejo znebiti. Vedeti, koliko si vreden, biti priznan s strani drugih, delati na sebi, da izničiš obtoževanje sebe, so pravzaprav prvi koraki k pravemu samospoznanju.
A to ni dovolj: ob pričevanjih sodelavcev, ki prepoznajo njihove sposobnosti in zmožnosti, ljudje s tem sindromom preprosto menijo, da so precenjeni. Ker se upirajo objektivnim dejstvom in razpravi, nočejo sprejeti mnenja, ki jim je naklonjeno. Kot lahko vidimo, gre za težavo v samozavesti, ki je odvisna od tega, ali se zavedamo, česa smo sposobni, in ali to dejstvo tudi sprejmemo.
2Delajte na svoji samozavesti
Zakaj torej ne bi prepoznali lastnih sposobnosti? Nekaj nam preprečuje, da bi prišli do resnice o sebi, jo prepoznali ter bili nanjo ponosni in zadovoljni. To je mogoče pripisati naši vzgoji, kulturi uspešnosti, tekmovalnosti, stresu, želji po dobrem delu itd.
Če je osvobajajoča drža sestavljena iz umika zaradi strahu, povezanega z negativnim presojanjem samega sebe, je težava v tem, da iskreno sprejmemo presojo, ki je hkrati pozitivna in realistična, ter jo sprejmemo za prevladujoči dejavnik v polju naše zavesti. To je resnično delo, ki ga je treba opraviti, običajno s pomočjo druge osebe.

3Sprejmite komplimente
Naučiti se sprejeti pozitivne povratne informacije, ne da bi jih zavračali, je bistven korak pri premagovanju sindroma vsiljivca. Previdno ločite resnična pričevanja od vljudnostnih povratnih informacij: prva odražajo natančnejšo podobo o vas kot negativna sodba, ki si jo ostro postavljate. Sprejemanje komplimenta, ne da bi iskali gotovost, je težka, a osvobajajoča pot.
Redko govorimo o etični razsežnosti sindroma vsiljivca, še manj pa o velikodušnosti: a vendar je ta tista, ki krepi um pred malodušjem in ga žene, da na primeren način sledi tistemu, kar je vredno.
Zavedanje, da z velikodušnostjo in prepričanjem služite nečemu, kar je večje od vas, je eleganten način, da izstopite iz sebe, iz svojega notranjega strahu, da niste dovolj dobri. Ni pomembno, kako ocenjujete svoje sposobnosti: to, o čemer ste lahko prepričani, je dejstvo, da je to, kar počnete, vredno.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.
