separateurCreated with Sketch.

Luka iz baletne dvorane sporoča: “Vidim, koliko stvari se poklopi, če Bogu dovolim, da me vodi”

Luka Žiher
whatsappfacebooktwitter-xemailnative
Urška Kolenc - objavljeno 21/01/25
whatsappfacebooktwitter-xemailnative
"Vsak večer lahko naštejem deset stvari, ki mi jih je čez dan Bog pomagal narediti. Če Mu prisluhnem, se zgodi Njegova volja, meni pa čudovit dan"

Prvo solistično vlogo na baletnem odru je Luka Žiher odplesal pri 19 letih. Pet let je bil član SNG Opera in balet Ljubljana, plesal je v kar 290 predstavah. Nastopil je tako v stranskih vlogah kot glavni solist. Toda želja, da bi strast do baleta prenašal na mlajše generacije, je bila večja, zato se je odpovedal obetavni vlogi baletnega solista in se v polnosti posvetil poučevanju v Baletni šoli Pirueta, ki jo je pred 34 leti ustanovila njegova mama Petra, pred štirimi leti pa je vodenje predala Luku.

Odmik od baletnega sveta mu predstavljata igranje klavirja in preživljanje časa z bližnjimi. Ob tem ne skriva, koliko mu danes pomenita vera in mir, ki ga prejme ob vsakodnevnem obisku svete maše.

Luka Žiher

Kdaj ste začutili, da želite življenje posvetiti baletu? Ste se zanj navduševali že od malih nog?
Moja mama je nepričakovano zanosila z mano ravno v obdobju, ko je pustila službo učiteljice baleta v glasbeni šoli in se za polni delovni čas zaposlila v Pirueti. Očeta je zelo skrbelo, kako bo šlo, doma sta namreč že imela dvojčke. Toda mama je bila na višku moči in je meni v trebuhu prigovarjala: Midva bova zmogla. Ves čas nosečnosti je še intenzivno plesala in že nekaj tednov po mojem rojstvu se je kot učiteljica vrnila v baletno dvorano.

Mene ni nikoli silila v ples, sem pa odraščal v tem svetu. Imel sem pet let, ko sva ji z očetom med poukom prinesla podaljšek, ki ga je nujno potrebovala. Ko sem stopil v baletno dvorano, nisem hotel več domov.

Kmalu po tem sem začel plesati v njeni Baletni šoli Pirueta. Bila je moja učiteljica, ampak to se ni izkazalo za najboljšo rešitev, ker sem zelo hitro postal preveč domač z njo. Preskočil sem dva razreda, da me je dobila druga učiteljica. Mama je opazila mojo zagnanost in me pri devetih letih vpisala na Srednjo glasbeno in baletno šolo Ljubljana, kjer sem nadaljeval šolanje. 

Kaj je tisto, kar vas pri baletu najbolj privlači?
Balet je neskončen dar, privilegij, poslan od Boga. Čeprav sem že zaključil z baletno kariero in se posvečam le vodenju in poučevanju v šoli, je to zame način življenja. Odra ne pogrešam, ker sem se resnično naplesal. Imel sem izjemno veliko srečo, da sem že pri 19 letih odplesal prvo solistično vlogo princa v Trnuljčici. Potem so se glavne vloge kar vrstile, tako da lahko rečem, da sem se v tem izpolnil. To ni samoumevno, mnogi plesalci tega sploh ne doživijo.

Kako ste se kot moški predstavnik znašli v baletnem svetu?
Gotovo mi je bilo na neki način lažje, saj smo fantje v tem poklicu v manjšini in tako res privilegirani, bolj cenjeni. Seveda slišiš marsikaj, gotovo se je kdo spotaknil ob pajkice, ki sem jih nosil. Toda imel sem tako močan fokus, da se s tem nisem obremenjeval.

Luka na baletnem odru:

Kaj je pretehtalo pri odločitvi, da zapustite baletni ansambel in se v polnosti posvetite pedagoškemu delu v Baletni šoli Pirueta?
Balet je nekaj najlepšega, baletni svet pa nekaj najhujšega, kar te lahko doleti. Govorim iz izkušenj, ki sem jih dobil v ljubljanski operni in baletni hiši, kjer bi se dalo z minimalnimi spremembami narediti veliko boljše vzdušje. Glavna težava je, da si v prvi vrsti številka, ne pa človek. Veliko vaj je zelo neproduktivnih. Vsak dan sem bil v dvorani po šest ur, od tega sta bili efektivni dve uri. Asistenti in pedagogi žal nimajo dovolj pedagoškega znanja, odnos do plesalcev je katastrofalen. En teden vnaprej nismo vedeli za svoj urnik, kar je za zasebno življenje nemogoče. Poleg tega se ves čas trošiš, podvržen si poškodbam, plača pa je slaba.

So vas te razmere zelo obremenjevale, se je poznalo tudi pri samem plesu?
Absolutno. Ves čas sem se boril s tem. V sebi imaš neko sovraštvo, živčnost, nezadovoljstvo. Poleg dela v ansamblu sem ves čas še poučeval v Pirueti. S tem sem se pravzaprav hranil, da sem preživel večerno vajo. Toda dobival sem številne solistične vloge, ko sem moral biti na vajah prisoten še več časa, kar je bilo ves čas navzkriž z urnikom v šoli. Do neke mere so se temu prilagodili, a ne v nedogled. Ves čas je potekala borba, ali bom lahko učil vse ure v šoli ali bom vmes dobil na urnik še kakšno vajo.

V nekem trenutku je šlo čez vse meje, ni se mi zdelo vredno. Avgusta 2017 sem zaključil z delom v ansamblu. Ob poučevanju sem ohranjal treninge dvakrat na teden in plesal za lastno veselje, konec leta 2023 pa sem se na zaključni predstavi v svoji baletni šoli poslovil od kariere baletnega plesalca.

V nekem pogovoru ste dejali, da je poučevanje plesa največ, kar lahko daste, in hkrati na tem področju tudi največ dobite. Česa vas učijo mladi plesalci?
Ko znanje predajaš drugim, je treba vložiti veliko energije. To te tudi izčrpa, sploh če poučuješ mlajše, hkrati pa ti to vrnejo z zahvalo, objemom, narisano risbico. So izjemno hvaležni in s tem velikokrat dobiš potrditev, da je vredno in da delaš prav. Ko imamo zaključni nastop in se vse poklopi, vidiš sadove.

To je tudi bistvena razlika med delom v baletnem ansamblu in v šoli. Kot plesalec sem moral ves čas dajati in se ukvarjati sam s sabo. Ni se mi vedno dalo. Imel sem določen talent, ki me je reševal, nek zunanji videz, višino, hitro sem si zapomnil korake. To so bili moji aduti. Toda s strani vodstva ni bilo nobene hvaležnosti. To me je izčrpavalo in na določeni točki se vprašaš, ali je vredno. Vedno raje sem učil in vedno manj rad plesal.  

Mladi me učijo predvsem potrpežljivosti. (smeh) Poučujem 13. leto in vedno bolj mi je v izziv, kako eno in isto stvar pokazati in razložiti večkrat. Ob tem pa ohraniti miren ton! 😊 Pri starejših skupinah deklet je zelo lepo opazovati, kako lepe prijateljske vezi stkejo. V veliko zadovoljstvo mi je, ko vidim, da se počutijo varno in sprejeto. Tako vem, da delamo dobro. Učenke, ki smo jih poučevali nekoč, nas še danes rade pridejo pozdravit.

S katerimi vrlinami lahko mlade opremi dejavnost, kot je balet?
Balet je umetnost discipline, vztrajnosti in potrpežljivosti. Ene in iste korake je treba ponavljati vsakič znova, a izvesti jih morajo z notranjim žarom. Vaja je izredno pomembna. Potem ko v teoriji vedo, kako mora biti gib videti, je pomembno, da vztrajajo in ga z vajo čim bolj izpilijo. Ne smejo prehitro obupati. Poleg tega balet gradi na samozavesti in veščini javnega nastopanja ter je zaradi krepitve telesnega centra najboljša oblika vadbe za preventivo pred poškodbami.

Učenke želim naučiti, da je ne glede na to, ali bodo v prihodnosti plesale balet ali ne, vredno vztrajati in dati svoj maksimum. Opazujem dekleta, ki izvedejo gib do momenta, ko zaboli, potem odnehajo. To ne pelje do napredka. Dan za dnem moraš vložiti 100 odstotkov in še malo čez, saj se bo njihov trud zagotovo poplačal. Znanja ti ne more nihče vzeti.

Koliko truda, vztrajnosti, odpovedovanja in vaje se skriva za vsakim dovršenim gibom baletnega plesalca? Ste imeli kdaj občutek, da se morate zaradi baleta čemu odpovedovati?
Balet postane absolutna prioriteta. Če delaš to že od malih nog, sploh nimaš občutka, da se čemu odpoveduješ. Seveda kdaj zaradi treningov izpustiš kakšno družinsko praznovanje in druženje s prijatelji. Toda v obdobju razvoja, ko imaš cilj, da boš nekoč stal na velikem odru, na to gledaš drugače. Meni je bilo takrat najhuje, če sem moral na primer zaradi bolezni izpustiti kakšno vajo. Vse sem dal za balet. Tudi ko sem bil v šoli prisoten pri pouku, sem v glavi ves čas plesal. Ko sem enkrat stopil na veliki oder, sem si spet zastavil nove cilje.

Še nekaj Lukovih misli:

Ob neki priložnosti ste kot gost na televiziji delili, da vam vera veliko pomeni. Nas popeljete po poti, ki ste jo prehodili na tem področju?
Starša sta nas versko vzgajala, mama je katehumenka. Otroci smo hodili k verouku, krajše obdobje sem celo ministriral. Po sveti birmi sem se od Cerkve oddaljil, k nedeljskim mašam sem hodil le še iz navade, z mislimi pa sem bil pogosto čisto drugje.

Za moj povratek v Cerkev je najbolj zaslužna teta Ljubica Furjan, sestra mojega očeta, ki mi predstavlja velik zgled vere. Ko sem še delal v Operi, sva se med odmorom enkrat mesečno, nato pa že tedensko dobila na kavi. Vsakodnevne pogovore o tem, kaj se mi dogaja v življenju, sva postopoma nadgradila v pogovore o duhovnosti. Sčasoma sem začel hoditi k maši v različne župnije. Najbolj so me nagovorile pridige pri jezuitih v Dravljah.

Poleti 2017 me je teta s sestričnama povabila na 12-dnevno romanje z avtobusom v Lurd, Fatimo in Santiago de Compostela. Niti malo nisem poznal teh svetišč, najbolj sem se veselil obiska velikih mest. Sklenil sem, da grem. Na tem romanju smo se imeli tako dobro! Ko danes gledam nazaj, vidim, koliko tudi otipljivih blagoslovov sem prejel na tem romanju.

Kako pa se je pot nadaljevala po romanju?
Po povratku nazaj v Ljubljano me je dnevni ritem sicer spet posrkal, čez dve leti pa sem se udeležil eksorcistične maše, ki jo je vodil pater Peter Vrabec. Ko greš prvič na tak dogodek, doživiš nekakšen šok, čemu vse se je treba odpovedati. Samo poslušal sem ljudi okoli mene, ki so odgovarjali, da se odpovejo določenim grehom, še preden je pater končal stavek. Mislil sem si: Kakšne ovce, sploh ne poslušajo, samo recitirajo. Čez nekaj dni smo imeli s tetino družino pogovor prav o tem. Mimogrede sem omenil, da že več kot deset let nisem bil pri spovedi. Tistega večera me je zadelo in nekaj v meni reklo, da bi bilo dobro, da bi šel k spovedi.

Luka Žiher

Ko sva se s teto naslednjič dobila na kavi, mi je v branje predlagala Dnevnik svete Favstine Kowalske. V tistem obdobju se je zgodila korona, tri mesece sem bil brez dela, zato sem se lotil branja knjige, ki me je popolnoma pritegnila. Naredil sem tudi povzetke, h katerim sem se večkrat vrnil. Nato mi je sestrična Nataša podarila še knjigo Boštjana Harija: Božja ljubezen odpušča in ozdravlja.

Postopoma sem začel vsak dan hoditi k sveti maši na Žale, kamor me je povabila teta, in moliti rožni venec Božjega usmiljenja. Bog me je počasi začel spreminjati. Po spletu sem spremljal maše Martina Goloba, na Žalah pa so me zelo nagovorile pridige kaplana Aljaža Kraševca. Pri njegovih svetih mašah sem začutil, da bo on moj spovednik. Večkrat sem ga želel prositi za sveto spoved, a tega koraka še nisem zmogel storiti.

Nekaj dni pred božičem 2020 pa sem dobil opogumljajoče sporočilo sorodnice, da je gospod Aljaž pravi duhovnik zame in da drži pesti, da bom šel lahko k sv. spovedi. Razmišljal sem, kako nerodno bi mi bilo, ko bi me ob naslednjem srečanju vprašala, ali sem uspel k spovedi, zato sem po nekaj dneh zbiranja poguma le poklical v župnišče. 24. decembra 2020 sem bil po več kot 12 letih spet pri spovedi. Sedaj se spovedujem enkrat tedensko.

Kako se danes v vsakdanu naslanjate na Boga?
Še vedno se bojujem med osebnimi željami in tistim, kar ima Bog pripravljeno zame. Ko zaupaš in se prepustiš, je lažje. V teoriji je vse jasno, udejanjati v praksi pa nor izziv. Vidim pa, koliko stvari v dnevu se poklopi, če Bogu dovolim, da me vodi. Vsak večer lahko naštejem deset stvari, ki mi jih je čez dan Bog pomagal narediti. Če Mu prisluhnem, se zgodi Njegova volja, meni pa čudovit dan.

E-novice

Prejmi Aleteia v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e−novice.