Kot očeta štirih hčera me skrbi, ko gledam, kako je svet krut in neizprosen. Seveda nočem, da bi zaradi zgodb o deklicah, ki so trpele zaradi svoje vere, postal pretirano zaščitniški do svojih hčera, vendar se tudi zavedam, da pred vrati našega doma obstaja resnična nevarnost, ki je ne smemo prezreti. Kljub temu moj cilj ni trajno ščititi svojih otrok pred nevarnostmi, temveč jih usposobiti, da se z zaupanjem soočijo z njimi.
Kaj nas uči sv. Neža
Ime Agnes (tudi Janja, Neža) pomeni jagnje, ki simbolizira nedolžnost in čistost. To ime mi je bilo vedno všeč in nagovarja me, kako življenje svete Neže kaže, da se že otroci ukvarjajo z zelo pomembnimi zadevami.
Svojih hčera ne morem (in ne smem) samovoljno omejevati. Dosegle bodo velike stvari in dosegle jih bodo prav zaradi svojih ženskih darov in ne kljub njim.
Svet ne pripada samo odraslim in od sveta utrujenim moškim. Dobro bi bilo, če bi bili pozorni tudi na majhne deklice, kot je bila sveta Neža.

Pogosto spregledamo, kako mlada je bila sveta Neža, ko je umrla. Verjetno je bila stara okoli 12 let, ko jo je rimski plemič skušal prisiliti v poroko, v katero ni privolila. Podrobnosti zgodbe so meglene, vendar se zdi, da je imela dva razloga za zavrnitev poroke. Prvič, ni se želela poročiti z nekristjanom, zlasti ne z veliko starejšim moškim. Drugič, razmišljala je, da se sploh ne bi poročila in bi se posvetila Bogu.
Zaradi zavrnitve poganskega snubca so jo izročili rimskim oblastem, ki so jo kaznovale. Potem ko so neuspešno poskušali uničiti njeno čistost, kar si lahko predstavljamo le kot resnično grozljiv niz dogodkov, so jo končno usmrtili.
Morda se je Rimljanom zdelo, da so zmagali.

Pogumne odločitve
V resnici je sveta Neža umrla kot zmagovalka. Do konca je bila nepremagana in svobodna. Že kot mlado dekle je sprejemala svoje odločitve in nobeno ustrahovanje in nasilje starejših moških ali skorumpirana vlada ji nista mogla vzeti čistosti ali svobode.
Vera mladega dekleta je bila zrela in njena krepost junaška. Po Zlati legendi (Legenda aurea), zbirki življenjepisov 153 svetnikov, ki jo je v 13. stoletju napisal škof Jakob de Voragine, naj bi dejala:
"Vedi, da sem varovana in da me ljubi drug ljubimec, ki mi je dal mnogo lepših draguljev, ki me je zaročil s svojo vero in je veliko plemenitejšega rodu od tebe ... Ne bom imela drugega ženina razen [Kristusa], drugega ne bom iskala. Nikakor ga ne smem zapustiti, z Njim sem trdno povezana v ljubezni ..."

Jasno je, da ima močan občutek za svojo usodo in odločenost, da jo doseže. Moč njene vere je navdihujoča. Nadaljuje s čudovito razlago svoje poklicanosti v celibat:
"Zdaj me objema On, čigar mati je devica in njegov oče ni poznal nobene ženske, On, ki mu služijo angeli. Sonce in luna se čudita Njegovi lepoti, čigar dela nikoli ne propadejo, čigar bogastvo nikoli ne usahne, po čigar vonju mrtvi vstajajo k življenju, po čigar dotiku se bolniki tolažijo, čigar ljubezen je čistost.
Njemu sem dala svojo vero, Njemu sem izročila svoje srce; ko ga ljubim, sem čista, ko se ga dotikam, sem nedolžna, in ko ga vzamem, sem devica. To je ljubezen mojega Boga."
Morda nam ni treba tako zelo skrbeti za ta dekleta!

Moč v nedolžnosti
Sveta Neža kaže neverjetno duhovno zrelost, njena modrost pa izhaja iz njene nedolžnosti in čistosti. Skušnjava očeta, kot sem jaz, je skrbeti, da moje hčere niso dovolj modre za ta svet, da so moški preveč agresivni ter da materinstvo in ženskost nista cenjena. Zato me skrbi, da moje hčere ne bodo mogle uspeti in biti srečne.
V resnici so moje hčere že zdaj močne, in čeprav so v nekaterih pogledih ranljive, je prav ta ranljivost vir njihove moči. Nedolžnost vodi v ranljivost, ta pa v pronicljivo modrost. Pri sveti Neži je že tako. Njena nedolžnost vodi do njene zmage.
Ta deklica, nedolžno jagnje, je premagala svet.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Leskovšek.
