Pogosto se zgodi, da nas prebiranje Svetega pisma ali življenjepisa določenega svetnika navdihne in spodbudi, da bi bili v svojem življenju krepostnejši.
Morda bomo po končani molitvi celo trdno odločeni, da bomo prijaznejši in bolj usmiljeni do drugih, ali pa nas bo preplavila želja, da bi darovali ubogim.
Temu sledi verjetno najpomembnejši del enačbe: udejanjanje dobrih sklepov v praksi.
Prazni sklepi
Sv. Frančišek Saleški nas v svojem Uvodu v bogoljubno življenje spodbuja, naj si zavestneje prizadevamo udejanjati vse odločitve, h katerim se čutimo poklicani med molitvijo:
Ko zaključite jutranjo molitev ali premišljevanje, si prizadevajte, da bi misli in odločitve, ki ste jih sprejeli, resnično ohranili kot svojo prakso skozi ves dan. To je pravi sad premišljevanja, brez katerega je to lahko nekoristno, če ne celo škodljivo, saj se s premišljevanjem o krepostih, ne da bi jih udejanjali, napolnimo z neresničnostmi, dokler si ne začnemo domišljati, da smo vse, o čemer smo premišljevali in kar smo sklenili biti; vse to je seveda v redu, če so naše odločitve resne in tehtne, nasprotno pa je prazno in nevarno, če jih ne udejanjimo. Potem si morate prizadevati za udejanjenje svojih sklepov in poiskati vse priložnosti, velike ali majhne, da to storite.
Nato navede konkreten primer, kako naj bi bilo to videti:
Če ste se recimo odločili, da boste z nežnostjo pridobili tiste, ki vam nasprotujejo, čez dan poiščite vsako priložnost, da bi se z njimi prijazno soočili, in če se ta ne pokaže, si prizadevajte o njih dobro govoriti in moliti zanje.
Sv. Frančišek Saleški od nas ne pričakuje, da bomo popolni in da nam bo vsakokrat uspelo. Prosi pa nas, naj vsaj poskusimo.
Ključno je, da si prizadevamo za svetost in v praksi udejanjamo tisto, kar beremo med molitvijo in premišljevanjem.
Naša krščanska vera je namenjena temu, da jo živimo, in ne le temu, da se o njej učimo iz knjig.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

