separateurCreated with Sketch.

Nekdanja nedonošenka, ki je v službi s prezgodaj rojenimi otroki našla svoje poslanstvo

Tina Mencin
whatsappfacebooktwitter-xemailnative
Tina Martinec Selan - objavljeno 25/01/25
whatsappfacebooktwitter-xemailnative
"Res so borci, oboji – starši in seveda tudi otroci, nedonošenčki"

Tina Mencin ima zelo lep poklic – dela kot fizioterapevtka na oddelku za intenzivno nego in terapijo nedonošenčkov (EINT), kjer je bila nekoč tudi sama, saj sta bila z bratom dvojčkom prezgodaj rojena. To delo ji veliko pomeni, saj lahko na ta način to, kar je prejela sama, zdaj daje naprej.

Njena otroka, stara pet in tri leta, sicer nista bila nedonošena, dobro pa vesta, da njuna mamica dela z "majhnimi dojenčki" in jo bosta v prihodnosti zagotovo prišla obiskat v službo, da jih vidita.

Z njo smo se pogovarjali o njenem delu na oddelku ter o tem, s kakšnimi izzivi se soočajo starši ob prezgodnjem porodu otrok.

Kaj za starše pomeni prezgodnje rojstvo otroka?
Taki začetki so težki. Ampak ko opazujem starše, kar dobijo neko moč za tisti čas, ko je treba biti močan. Res so borci, oboji – starši in seveda tudi otroci, nedonošenčki. Kot tim se zelo trudimo, da skušamo staršem karseda olajšati situacijo. Seveda pa so obdobja, še sploh pri tistih, ki morajo biti res dolgo pri nas na oddelku, ko je za marsikoga zelo težko.

Staršem na našem oddelku z veseljem povem, da sem tudi sama bila nedonošenka, in nekatere mame so presenečene. Verjamem, da če gledaš svojega otroka v inkubatorju, dobiš čisto nov zagon, ko vidiš, da bo tak otrok tudi zrasel in da bo nekoč zdrav in "velik" kot normalno rojeni otroci.

Tina Mencin

Kako to, da ste se tudi sami prezgodaj rodili?
Z bratom dvojčkom sva bila nedonošenčka, rodila sva se v 27. tednu nosečnosti. Tehtala sva 1.200 in 1.300 gramov. Večplodne nosečnosti se večkrat predčasno končajo, čeprav seveda ni nujno, poznamo tudi dvojčke, ki se rodijo le nekaj tednov pred rokom.

Najina mama je doživela spontan začetek poroda in je morala zaradi lege obeh dvojčkov roditi s carskim rezom. V porodnišnici smo bili na oddelku potem slab mesec in pol, ker sva z bratom hitro napredovala. Tudi trenutno imamo na oddelku tri pare dvojčkov.

Za mojo mamo je bil prezgodnji porod, kot za vsako žensko, velik šok, ker ni nič kazalo na to, da bo prišlo do prezgodnjega poroda. Oba starša pa sta vse skupaj kar dobro prenesla, morda tudi zato, ker je bil moj oče zaposlen v bolnišnici, kjer se je ukvarjal prav z aparati, med drugim tudi inkubatorji. Tako da morda jima je bilo to okolje na nek način manj tuje in sta zato tudi malo bolj mirno sprejela.

Ste odraščali z zavestjo, da ste bili nedonošenka?
Starša sta nama z bratom večkrat pripovedovala o tem, da sva bila nedonošenčka, in smo se tudi velikokrat udeležili piknika za nedonošenčke. Tja zdaj zahajam službeno, ker pomagam pri organizaciji, tako da vidim vse skupaj še z drugega vidika. To je vedno zelo lep in poseben občutek, ko vidiš katerega od "naših" otrok, kako mu gre dobro. Nekateri otroci nas s starši obiščejo tudi na oddelku in takega obiska smo vedno veseli.

Zakaj ste se odločili za poklic fizioterapevtke?
V začetku študija še nisem razmišljala o tem, da bi delala na tem oddelku. Ko sem bila na praksi v porodnišnici, pa me je to področje takoj potegnilo. Potem sem po svoji prvi porodniški res dobila priložnost, da pridem na oddelek za nedonošenčke, česar sem si močno želela.

Zdaj na oddelku delam na področju respiratorne fizioterapije. Gre za masažo prsnega koša, ki pomaga določenim dojenčkom, ki imajo težave pri dihanju, da se jim pljuča lepše razvijajo, da lažje dihajo in tako dalje.

Tina Mencin

Kaj vam pomeni delo na oddelku za intenzivno nego in terapijo nedonošenčkov?
Delo na oddelku za nedonošenčke mi res ogromno pomeni, še posebej zato, ker sem bila tudi sama nedonošenka. Ko delam s temi dojenčki, se pogosto zavem, da sva bila tudi midva z bratom nekoč na tem oddelku in koliko so nama zaposleni pomagali, da sva preživela in zrasla. Občutim predvsem hvaležnost in veselje, da lahko zdaj tudi sama pomagam otrokom v podobni situaciji. To, kar sem prejela, lahko zdaj dajem naprej.

Zelo rada to delam tudi zaradi staršev nedonošenčkov, ki so neizmerno hvaležni in veseli vse naše pomoči. Ob rojstvu nedonošenčka, še posebej če je to prvi otrok, so namreč starši v začetku malo izgubljeni, kar ni nič čudnega. Vse jih malo preseneti, ne znajdejo se, ne znajo se jim približati, skoraj se jih bojijo prijeti, pogosto so zraven še vse možne cevke in naprave …

Rojstvo nedonošenčka je velik šok. Kaj vaša pomoč pomeni staršem?
Fizioterapevti smo tu zato, da staršem pomagamo premagati začetni strah, da jih opogumimo, da jih naučimo določenih pravilnih gibov oz. rokovanja (ang. handling), s pomočjo katerih potem dojenčka prijemajo, previjajo, hranijo itd., in ki so za otrokov razvoj najboljši.

Handling je osnova za nadaljnji razvoj, da sprožamo dober gibalni vzorec, da se potem dojenček lahko tudi sam nauči teh gibov.

Smo tudi psihološka opora staršem, še posebej so mame hvaležne tudi potem, ko jih spremljamo na oddelku.

Tina Mencin

Dokler so namreč dojenčki še na oddelku za nedonošenčke, jih mame hodijo previjat, hranit, pestovat. Ko pa enkrat dojenček ne potrebuje več intenzivne nege in lahko gre na oddelek, takrat se za mamo delo šele zares začne. Ti začetki so res lahko naporni. Takrat se šele pojavijo vprašanja in jim največ pomeni to, da lahko potem z nekimi napotki in nasveti odidejo domov, v življenje z dojenčkom.

Bi pa rada poudarila, kako je na našem oddelku za nedonošenčke lepo sodelovanje in usklajenost med vsemi zaposlenimi, med pediatri, sestrami in nami fizioterapevtkami. Vsi skupaj se trudimo, da bi kar najbolje in najlepše poskrbeli za naše nedonošenčke. Sestre so ob otrocih ves čas in jih res dobro poznajo, tako da tudi nas, fizioterapevtke, večkrat usmerijo in svetujejo pri posameznih otrocih in delu z njimi.

Lahko z nami delite kakšno lepo, spodbudno zgodbo z vašega oddelka?
Zelo se me je dotaknila težka zgodba fantka, ki je bil rojen v 24. tednu in je bil pri nas kar pol leta, potem pa je moral še na pediatrijo. Zdaj je star leto in pol. Ravno v minulem decembru je med prazniki prišel k nam na obisk s svojimi starši. Glede na vse skupaj, kako je kazalo in kako je bilo težko za vse, zanj, za mamo, očeta …, je bil to zdaj čisto drug fantek.

Vem, da so ogromno prestali, res so imeli težko preizkušnjo. Zdaj pa sta mama in oče kar žarela od ponosa. Kako je bilo lepo videti, da so zdaj normalno zaživeli kot družina. Kdaj tudi mi ne vemo, v katero smer bo šlo vse skupaj in kako se vse skupaj razplete. Tako da je res lepo videti, ko se vse skupaj srečno izide. To mi da ogromno dodatnega zagona in motivacije, da delam še bolj z veseljem.

E-novice

Prejmi Aleteia v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e−novice.