Če bi Melita Bevc odgovarjala na vprašanje iz naše priljubljene rubrike Ženska ženski, kakšen je za njo idealen začetek dneva, bi izpostavila, da se vsako jutro najprej z molitvijo izroči Bogu. "Gospod, naj bodo trenutki dneva takšni, da bodo primerni za večnost." Radostijo jo sončni dnevi, občudovanje narave, drobnih stvari in bližina dobrih ljudi.
Rodila se je v Nemčiji, kjer so si dom ustvarili njeni starši. V Slovenijo so se redno vračali na obisk. Močno vez je stkala z babico po mamini strani, s katero sta veliko prepevali in molili. "Od nekdaj sem se izročala Bogu. Dar vere mi je bil globoko vsajen v srce."

Ločitev pri 30 letih
S prvo veliko preizkušnjo se je spopadla pri 30 letih, ko je mož naznanil, da se želi ločiti zaradi druge ženske. Ostala je sama z dvema majhnima otrokoma, starima osem in devet let. Spominja se trenutka, ko je zrla v sliko Marije z Jezusom in se spraševala, kaj je naredila narobe. "V tistem trenutku me je prešinila misel, da bo vse v redu. Toda takrat še nisem zmogla prepustiti svojih skrbi. Padla sem v depresijo. Bolelo me je celo telo, borila sem se z neprijetnimi občutki, ob tem sem morala biti močna za otroka. Reševal me je obisk cerkve in izročanje, kolikor sem zmogla."
Čeprav je bila ločitev zanjo zelo boleča in pot odpuščanja možu ni bila najbolj preprosta, si šteje v največje zadovoljstvo, da o možu nikoli ni slabo govorila. "Ko sta bila otroka najstnika, sta se mi za to držo posebej zahvalila."

Rana Cerkve
Ko je kot ločena mama z dvema majhnima otrokoma hodila po domačem kraju, je največkrat gledala v tla, počutila se je krivo. V župniji ji je bilo malokatero uho pripravljeno prisluhniti.
"Izkusila nisem nič neprijetnega, pa tudi nič prijetnega. Najbolj me je zmotilo, da so se ljudje obrnili stran. Z izjemo enega duhovnika niti eden ni vprašal, ali kaj potrebujem. Do nikogar ne čutim nobene zamere, je že moralo biti tako, da sem se bolj naslonila na Boga. Moja osebna izkušnja je, da ima Cerkev na tem področju eno veliko rano. Morda se je po 20 letih to spremenilo." Je pa ob tem zelo hvaležna prijateljem v soseski, kjer je nekoč živela, saj so ji velikokrat ponudili pomoč.
"Bog je edini, ki mi lahko pomaga"
Zdravniki so ji za njeno stanje predpisali antidepresive in pomirjevala. "Po nekaj dneh jemanja sem jih vrgla v smeti, zame to ni bila rešitev. Želela sem si pomagati drugače. Našla sem psihoterapevta, ki me je ob vsem nehote usmerjal k prebiranju Svetega pisma."
Ob tem Melita priznava tudi svoje spodrsljaje: "Nekoč se mi ni zdelo nič narobe, če kdaj pomeditiram ali se pogovorim s kakšnim zdravilcem. Kmalu sem spoznala, da to ni prava smer in da je Bog edini, ki mi lahko pomaga."
Ob službi in skrbi za otroka se je odločila za študij in dodatna izobrazba ji je prinesla novo službo. Nekoliko bolj umirjeno življenje pa ni trajalo dolgo. "Odkrili so mi velik tumor na rodilih. Neka zdravnica se je zelo zavzela zame, da so me čim prej operirali. Hvaležna sem, da nisem potrebovala kemoterapije in obsevanj. Počasi sem okrevala. Pot okrevanja ni bila lahka. A vedela sem, da ne smem 'obsedeti'. Zato sem se vsak dan znova premagovala in stopala korak za korakom. Kljub pomanjkanju moči sem hodila v naravo. Zelo težko je bilo sprejeti spremembe na telesu in občutke tesnobe."
Pred nekaj leti se je bolezen vnovič ponovila. "Takrat sem rekla: Bog, tukaj sem. Če me še potrebuješ na tem svetu, me uporabi ne glede na izid, naj se zgodi Tvoja volja."

Izgorelost in brezposelnost
Še ena velika preizkušnja je bila izgorelost pred nekaj leti. "Nisem imela popolnoma nobene moči, vsak najmanjši gib je bil problem. Izgorelost me je zlomila. Težko je bilo spet sprejeti in razumeti, da me Bog prek vsega tega očiščuje vsega, kar se je nabralo v življenju, zato da ga bom res lahko slišala tako, kot ga slišim danes. Moja odskočna deska v tistem obdobju je bila redna vsakodnevna molitev. Od takrat je Bog vsak dan na prvem mestu."
Leta 2021 je po 30 letih neprekinjene delovne dobe ostala brez zaposlitve. Zadnjih pet let je opravljala delo, ki je bilo vezano na mandat. "To je bil zame še en velik udarec, saj se mi je zdelo, da svoje delo dobro, kvalitetno in pošteno opravljam. Na številne naslove sem poslala prijavo za zaposlitev, pa nikjer nisem bila izbrana. Minilo je eno leto, ko sem nekega večera zasledila, da pri Svetopisemski družbi iščejo novega sodelavca. Veliko sem molila, da bi bila izbrana, kar se je nazadnje tudi uresničilo. Izjemno sem hvaležna za čudovite sodelavce in naša prizadevanja, da Božja beseda pride do ljudi in jih naučimo z njo tudi živeti."
Pridružite se Svetopisemskemu maratonu
Sveto pismo njen vsakdanji spremljevalec
Da je branje Svetega pisma težavno, je nekoč menila tudi sama. "Mislila sem, da ga je najbolje brati kot navadno knjigo, od prve do zadnje strani. Neštetokrat sem začela, pa ni šlo. Potem sem se srečala z izkustveno delavnico Ecclesie in preprosto metodo petih vprašanj, ki si jih zastaviš ob branju posamičnega svetopisemskega odlomka. Zdaj mi je branje veliko bolj enostavno. Toda ni dovolj samo, da odlomek preberem, ampak kako bom to sporočilo ponesla v svet. Božjo besedo skušam premlevati skozi ves dan. Pred časom sem začela še z eno metodo, in sicer po branju Božjo besedo tudi prepišem in si jo tako bolj zapomnim."

Nauki njenih preizkušenj
Danes je Bogu hvaležna za do sedaj prehojeno vijugasto pot, saj jo je okrepila in opremila z obilico življenjskih spoznanj. Naučila se je, kako biti hvaležen, ponižen in prepustiti krmilo Bogu. "Zelo je pomembno, da človek v preizkušnji ostane ponižen in ne izhaja le iz svojih moči. Naučila sem se, kako biti hvaležen, ko pride preizkušnja. Živimo za večnost in milost je, da se lahko že na zemlji nekoliko prečistimo in morda izognemo vicam. In da zaupamo, spustimo kontrolo. Bog nam nikoli ne naloži več, kot pa mi zmoremo nositi."
Seveda se zaveda, da težave v odnosih in hude diagnoze človeka potrejo. "Dovoli si biti nekaj dni na tleh. Vdihni, umiri se in izroči. Imaš Boga, ki se ga lahko oprimeš. On je zvest v svojih obljubah in tudi če se zdi, da te drži samo za prst, imej zavedanje, da te vendarle drži. Reci Gospodu: Naredi tako, kot ti misliš, da je prav."
Za svojo prihodnost ima veliko željo: da bi s svojimi izkušnjami konkretno stala ob strani tistim, ki bi jih doletele podobne preizkušnje, kot so nekoč njo. "Vem, kako je bilo meni hudo, ko nisem imela nikogar za pogovor. Zato sama ravnam drugače. Pomagam, kjer lahko, tudi če samo z objemom."
Ob sklepu pogovora Melita sporoča še: "V življenju ne smemo nikoli obupati, temveč vedno najti moč za naprej. Treba je živeti v polnosti, da bomo lahko nekoč ponosni, in vsaj komu spremeniti življenje, mu pomagati do kakšnega spoznanja. Ob tem pa biti hvaležen. Življenje in vera sta zastonjski dar in s tem je treba spoštljivo ravnati. Ne moremo pa samo sedeti in čakati, da bo Bog deloval. Tudi mi moramo za to kaj narediti."
