"Vsi problemi človeštva izvirajo iz človekove nezmožnosti, da bi sam tiho sedel v sobi." Te osupljive besede, ki jih je v 17. stoletju zapisal Blaise Pascal, se nas danes dotaknejo še globlje.
V dobi, v kateri prevladujejo pametni telefoni in neskončni tokovi vsebin, se zdi, da predstava o mirnem sedenju, ko človek dejansko ne počne ničesar, ni le zastarela, ampak malodane nemogoča. Toda za katoličane tišina in mirovanje ne pomenita zgolj odsotnost hrupa in dejavnosti, temveč svet prostor, kjer spregovori Bog.

Umirjenost in tišino pogosto enačimo, vendar nista eno in isto. Tišina je več kot le to, da ne spregovorimo; je namerno dejanje umirjanja uma in srca, da bi se srečali z Bogom. Seveda lahko tišina vključuje počitek na enem mestu, vendar pomeni tudi pripravljenost za dejavno poslušanje, ki ustvarja prostor za Gospodov "rahel šepet" (1 Kr 19,12).
V našem digitalnem svetu se zdi tišina zaradi nenehnega navala obvestil in dražljajev neproduktivna, na trenutke celo neprijetna. Zakaj bi sedeli v tišini, če pa lahko pogledamo še en videoposnetek, preberemo še en članek ali odgovorimo na še eno elektronsko sporočilo?
In vendar tišina ni prazen prostor, temveč je plodna zemlja za milost.

Kako si povrniti tišino
Vnovična vzpostavitev tišine se začne z majhnimi koraki. Premislite o tem, da bi v svoj dan umestili obred "trenutka tišine". Začnite s petimi minutami, odklopljeni od vseh naprav, in ta čas namenite Bogu. Lahko zaprete oči, se osredinite na dihanje ali premišljujete ob kratki molitvi, kot je Pridi, Sveti Duh. Sčasoma se ti trenutki lahko razširijo na daljša obdobja in postanejo vaše zatočišče pred hrupom sveta.
V družinah lahko tišino uvedemo med skupno molitvijo, recimo s tihim premišljevanjem po rožnem vencu ali pred jedjo. Doma vzpostavite prostore ali čas brez zaslonov, da bi omogočili priložnosti, ko se tišina naravno poraja.
Kako najti mir v evharistiji
Evharistično češčenje ponuja eno najglobljih doživetij svete tišine. Sedenje v navzočnosti Najsvetejšega zakramenta brez motečih dejavnikov nam omogoča, da smo preprosto s Kristusom. Ti trenutki spodbujajo mir in nas opominjajo, da smo globoko ljubljeni – ne zaradi tega, kar ustvarimo ali dosežemo, temveč zaradi tega, kar smo kot Božji otroci.
Kot je namignil Pascal, lahko naša nezmožnost sprejemanja tišine povzroči notranji nemir, toda izbira tišine lahko postane iskreno dejanje vere. Omogoča nam, da se umaknemo od zahtev sodobnega življenja in prisluhnemo glasu Tistega, ki nas je ustvaril in nam ponuja mir, ki ga svet ne more dati (Jn 14,27).
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.