separateurCreated with Sketch.

“Želim živeti in delovati tako, da bodo otroci v meni videli dober zgled”

sestra Petra Mohorko
whatsappfacebooktwitter-xemailnative
Katarina Berden - objavljeno 02/02/25
whatsappfacebooktwitter-xemailnative
"Bog je obe poslanstvi združil v eno in se ni izneveril darovom in talentom, ki jih je položil vame"

Sestra Petra Mohorko je Marijina sestra čudodelne svetinje, predstojnica skupnosti v Štepanji vasi in pedagoška vodja vrtca Nazaret in Rahelinega vrtca v Preski. Po poklicu je vzgojiteljica, po duši pa montessori pedagoginja za otroke, stare od enega do šest let.

Vsak dan znova se čudi temu, kako jo ima Bog neizmerno rad in jo ljubeče spremlja ter da se nobena stvar ne zgodi brez Njegove ljubeče volje. V tihoti srca pred Gospoda rada prinaša svoje poslanstvo, ki ga opravlja, in vse ljudi, s katerimi se srečuje in se ji priporočajo v molitev. Še posebej se je dotaknejo zgodbe ljudi, ki so v raznih preizkušnjah in trpijo. Z ljubeznijo jih prinaša pred Gospoda in jim želi biti blizu.

Zelo rada bere, rada ima naravo, hitro hojo, poleti se rada odpravi v hribe s prijatelji ali sestrami. Rada ima red, privlači jo lepota, lepo urejeno okolje, kjer dela, živi … Njeno srce se razveseli ob lepi glasbi, še posebej jo privlači zborovsko petje, v zboru poje že od otroških let, pri srcu ji je tudi duhovno ritmična glasba. Rada se uči novih stvari, rada je v družbi ljudi, ki so veselega srca, blizu pa ji je tudi človek, ki je v stiski in je majhen v očeh sveta.

sestra Petra Mohorko

Kdaj ste začutili, da vas Bog kliče? V kakšnem obdobju življenja ste bili takrat?
Prvič sem zaslišala Gospodovo povabilo, naj grem za njim, ko sem se pripravljala na birmo. Pri tem je imel veliko vlogo naš zdaj že pokojni pater minorit. On je bil prvi, ki me je popeljal na pot molitve ob Božji besedi. Pri molitvi v času devetdnevnice ob Frančiškovem križu in Božji besedi sem začutila, da me Gospod kliče. Od takrat pa do končne odločitve je bilo veliko bojev, vprašanj, veselja, strahu …

Dokončno odločitev sem sprejela v Assisiju, ob koncu srednje šole, ker je bil ta Njegov klic mogočnejši od vseh ovir in nasprotovanj. Sem edinka, starša sta me težko in dolgo pričakovala, prihajam iz okolja, v katerem ni bilo neke verske tradicije. Ker moja odločitev za Gospoda ni bila po njuni volji in pričakovanjih, sta doživela velik šok in sta veliko trpela.

Danes z ljubeznijo gledam na vse to, tudi na težke stvari. Že več kot 30 let živim redovno življenje in sem zelo vesela in hvaležna.

sestra Petra Mohorko

Kaj vas je pritegnilo ravno v skupnost Marijinih sester čudodelne svetinje?
Z Marijinimi sestrami sem se srečala v naši župniji. Zelo me je nagovarjala njihova preprostost, skromnost, delavnost in to, kako je bilo njihovo življenje prepleteno z akcijo in kontemplacijo. Pritegnila me je tudi Marijanska duhovnost, ki so jo sestre živele, v tem smislu, kot jo vidimo v Svetem pismu. Marijina tiha navzočnost tam, kjer je potreba, in Marijino posredovanje.

Danes tudi vidim, da Bog s krivimi črtami piše ravno, saj sem se od nekdaj rada igrala in sanjala, da bom delala z otroki. Bog je obe poslanstvi združil v eno in se ni izneveril darovom in talentom, ki jih je položil vame.

sestra Petra Mohorko

Kaj vas pri delu z otroki najbolj osrečuje?
Prečudovito je, ko gledam, kakšen čudež je razvoj otroka od rojstva do šestega leta. Včasih se s katerim otrokom pohecam in mu povem, da ga poznam že od časa, ko je bil še v maminem trebuhu, ker se večkrat srečam z mamicami, ko so še noseče. Nekateri otroci pridejo v naš vrtec že z enajstim mesecem in so pri nas, dokler ne gredo v šolo. To je zelo bogato in najpomembnejše obdobje v otrokovem življenju.

V tem času lahko doživimo otrokove prve korake, prve besede ... Lepo je videti, kako otrok iz dneva v dan napreduje, se razvija in raste na vseh področjih. Spomnim se primera, kako je otrok, ki ni bil krščen, pogosto hodil v molitveni kotiček po Marijin kip, svečko in vse to prinašal na preprogo, ki jo uporabljamo za molitev. Otrok je želel, da vzgojiteljica z njim moli.

Čudila sem se, kako to, da je v njem toliko ljubezni do Jezusa, Marije. V pogovoru z vzgojiteljico sva prišli do tega, da se to dogaja, ker ima tako majhen otrok še svež spomin na svojega Stvarnika, zato mu je ta pogovor oziroma molitev tako blizu.

Lepo je tudi videti, kako otroci pletejo medsebojne odnose, se učijo reševati medsebojne spore in težave, se opravičijo, iskreno objamejo in gredo v prijateljskem vzdušju naprej.

sestra Petra Mohorko

Pravijo, da je vzgoja vedno obojestranski proces učenja. Česa se učite od najmlajših?
Od otrok se učim čudenja, zbranosti, ponavljanja, dokler se ne doseže cilja, koncentracije … Velikokrat, ko opazujem otroke, lahko vidim, s kakšno notranjo držo opazujejo kakšno drobno stvar, lahko rečem, da so v drži kontemplacije. Učim se otroške iskrenosti, veselja, delavnosti …

Verjetno se je v vseh teh letih nabralo ogromno anekdot in ljubih spominov z otroki. Katere so se vam najbolj vtisnile v spomin?
Kar nekaj anekdot imamo s sprehoda. Nekoč je bil v vrtcu otrok, ki ni preveč maral sprehodov. Nekega dne je na sprehodu glasno komentiral, da mu ni fino, da hodimo na dolge sprehode. Sprehajali smo se med stolpnicami po Štepanjskem naselju, ko pa smo prišli na prosto, je zagledal zvonik naše župnijske cerkve in zavpil: "Ljubo doma, kdor ga ima," kajti vedel je, da smo že blizu vrtca.

Tudi drugi spomin je vezan na sprehode. Otrokom sem povedala, da bomo šli po drugi poti nazaj do vrtca. Neka deklica me je takoj vprašala: "A to pomeni, da gremo po drugi poti, kot so to storili sveti trije kralji?" 😊

sestra Petra Mohorko

Se morda spomnite kakega simpatičnega vprašanja, ki so vam ga otroci postavili v zvezi z vašim redovnim življenjem?
Otroci, ki jih imamo v vrtcu, ne postavljajo tovrstnih vprašanj, ker me že od svojega prvega dne v vrtcu vidijo v uniformi. Pri šolskih otrocih se pa že pojavijo vprašanja glede materinstva ali zakaj nimam moža.

Čudno se jim zdi, kako to, da nimam svojih otrok, če imam tako rada otroke. To je zares lepa priložnost, da spregovorim o duhovnem materinstvu, o ljubezni do Boga, o tem, kaj mi pomeni klic, na katerega sem odgovorila.

Kaj je tisto, kar želite otrokom predati za življenje?
Želim jim pomagati, da pridejo do samostojnosti, pozitivne lastne podobe, pozitivnega odnosa do sebe in bližnjega. Ljubezen do učenja, dela, raziskovanja, vedoželjnosti. Najprej jim želim pomagati, da pridejo bliže k Bogu, in jim povedati, da so v Božjih očeh zelo dragoceni in ljubljeni.

In želim si živeti in delovati tako, da bodo v meni videli dober zgled, saj dobro vemo, kako radi otroci posnemajo to, kar vidijo.

sestra Petra Mohorko

V članku na spletni strani Radia Ognjišče sem prebrala vaše čudovito razmišljanje o smislu. Kako razumete in gledate na smisel v svojem življenju?
Smisel poskušam videti v vseh situacijah, ki mi jih prinese življenje. Smisla življenja ne najdeš enkrat za vselej, ampak je to odločitev vsakega dneva in trenutka. Smisel iščemo v lepih in tudi težkih trenutkih.

Videti smisel pri svojem vsakdanjem življenju in delati preproste stvari, ki delajo življenje bogato in rodovitno. Smisel vidim v tem, da lahko kot ljubljena Očetova hči živim materinskost v opravilih vsakdanjika, ki na prvi pogled niso nič posebnega, toda dragocena v Božjem načrtu.

Smisel vidim, ko iz dneva v dan pripravljam vrtčevsko okolje, v katerega prihajajo otroci, ko iz dneva v dan v stekleničko nalivam barvo, da bodo lahko slikali, skrbno zlagam brisače, krpe, liste papirja in vse drugo in verjamem, da s tem otrokom pomagam k notranjemu redu in občutku varnosti, k njegovi celostni notranji izgradnji.

sestra Petra Mohorko

Kako vidite Božjo navzočnost in Njegovo pomoč v težkih obdobjih, s katerimi se vsak človek sooča?
Ko je človek v težkem obdobju, se lahko zgodi, da težko vidi Njegovo pomoč in moč. Če pa jo, je to velika milost in Božji dotik. Ko gledam svoje življenje, ko so se mi zgodile težke stvari, sem zelo iskala Gospodov odgovor, bližino.

Zagotovo lahko trdim, da sem dobila namige in tolažbo. Če ne tisti trenutek, pa ko sem pogledala dogodke z neke časovne razdalje, nazaj na dogodek ali ko sem v tišini srca. Najbolj me je Gospod tolažil prek Božje besede, zakramentov, sester, prijateljev.

Ko se srečujem z ljudmi, ki so se jim zgodile velike preizkušnje, na primer izguba sozakonca, otroci izgubijo starša, starši otroka, vidim Gospodovo bližino, kajti takrat se veliko moli, daruje svete maše, v odnosih si postajamo bližje, iščemo razne rešitve, v težavah smo lahko zelo ustvarjalni.

V ljudeh se namesto obupa prebudi neizmerna volja po življenju, nepremagljiva želja, da bi trpljenje, ki so ga izkusili, preoblikovali v izkušnjo smisla. Boleča izkušnja nesmisla, trpljenja, ki preseka življenje, je lahko vzvod za iskanje nove poti, za iskanje smisla.

Ko in če človek odkrije smisel, zlasti v situacijah trpljenja in brezupa – in takim situacijam nihče od nas ne ubeži – potem se vse drugo v življenju nekako izide. Če ima življenje smisel, mora imeti smisel tudi trpljenje. Velikokrat je trpljenje tisto, ki nas prečisti, naš pogled postane čistejši in globlji.

E-novice

Prejmi Aleteia v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e−novice.