Ima dva doma, Slovenijo in Kanado. Je pevec, multiinštrumentalist, producent, skladatelj, pesnik in pisatelj. Samosvojega glasbenika z velikim talentom so opazili tudi čez lužo. Nominiran je namreč za nagrado Canadian Folk Music Awards. Podelitev bo aprila. Pred odhodom v Severno Ameriko smo ga uspeli ujeti pred Aleteijin diktafon.

Prvi stik z vami je potekal v zelo prijetnem duhu, zdite se sproščeni in neobremenjeni. Je takšen tudi vaš pogled na svet? Kako gledate na položaj v svetu, ki trenutno ni rožnat?
S tem se veliko ukvarjam in pridobivam informacije iz zelo različnih virov. O vsem poskušam vedeti čim več in biti v toku dogajanja, ne pa stvari pomesti pod preprogo. Takšen način me bolj pomirja kot tiščanje glave v pesek.
Imate tri otroke. Koliko so stari?
Stari so 18, 15 in štiri leta.
Glede na to, da ste samosvoji, domišljije polni ter svobodnega duha, je to tisto, kar želite, da bi posrkali tudi vaši otroci, oziroma obstaja kaj, kar leži še višje na lestvici vaših vrednot?
Vsak od mojih otrok je svoja oseba. To, da so "svobododušni", smo tako ali tako že dosegli. Nikogar v nič ne silim, karkoli bodo v življenju naredili, podpiram in je popolnoma njihova stvar.

V glasbi je prostor za odklop od realnosti. Kako ste videti, ko morate poskrbeti za nasprotje tega, torej za obveznosti, urnike in roke?
No, glasba je lahko približevanje realnosti, odvisno, kako gledamo nanjo.
Nedvomno. Zanimalo me je, kako vam gre z vsakodnevnimi obveznostmi?
Večinoma sem ob tem sproščen. Nedvomno pa obstajajo določene stvari, ki se mi jih ne da početi. Težko se spoprimem s sedanjim ustrojem sveta, ki temelji na digitalizaciji. Trenutno se ukvarjam s kupom birokratskih stvari, kar mi resnično ne odgovarja.
Nimam pa težav z ustvarjanjem glasbe. Do sedaj sem izdal že 23 albumov, od teh letos dva. Pisateljica Breda Smolnikar je nekoč izjavila: "Vsakdanje obveznosti so smrt umetnosti." Po eni strani to drži, po drugi pa lahko rečem, da nenehno ustvarjam glasbo, razmišljam o umetnosti in vseh projektih, medtem ko počnem nekaj, kar nima zveze z umetnostjo.
V glasbo sem neprekinjeno potopljen. Počutim se, kot bi bil nenehno na odru. Četudi se ukvarjam z neko birokratsko stvarjo, je pomembno, da jo vidim kot del večje slike oz. nečesa, kar je treba narediti, da lahko pride do nečesa drugega. Poznam ljudi, ki so precej bolj živčni zaradi birokracije. Sebe štejem v skupino zmerno neproblematičnih.

Ste pol Kanadčan in pol Slovenec. Kje se je zgodilo usodno srečanje staršev, ki je botrovalo temu, da sta na svet prišla tako muzikalna otroka – Gal in štiri leta pozneje še Severa?
Zgodilo se je na začetku sedemdesetih let, ko je mama iz Kanade prišla študirat na ljubljansko fakulteto. Izbrala si je angleščino, ki jo je tako ali tako znala in ji je bilo precej lažje. Tudi moj oče je študiral angleščino. Tako sta se spoznala. V tistih časih je bilo srečati naravnega govorca angleškega jezika velika stvar. Očitno je moj oče hitro zgrabil priložnost.

Ste izjemno talentirani glasbenik, pevec, multiinštrumentalist, producent, skladatelj, pesnik … Velik talent pa je tudi vaša sestra Severa, pri kateri lahko občudujemo medeni in božajoči glas. Kaj pri njej najbolj cenite?
Severa je pokončna ženska. Všeč mi je, ker ni ena izmed lahkoživk, ki jih je na slovenski sceni res veliko. Vedno ohranja gracioznost oziroma popolnoma ženski pol in to dela s prefinjenostjo, kar se ji obrestuje. Sledi sebi in to je dobro, lepo in prav. V tem uživa in jaz jo pri tem podpiram.
Kakšna je bila vajina dinamika v otroštvu?
Dobra. Vedno sva bila veliko skupaj, tudi prepirala in tepla sva se, sicer pa sva bila vedno prijatelja, kar se do danes ni spremenilo.

Del leta preživite tu, del čez lužo. Katere slovenske in katere kanadske lastnosti lahko z lahkoto pustite za seboj, ko se odpeljete z letalom od tam?
Ko se odpeljem iz Slovenije, za seboj z veseljem pustim to ponorelo, nedelujočo državo, spolitiziranost in popolnoma izčrpljujoč medijski prostor. Toksičnost se v Sloveniji žal povečuje.
V Kanadi pa se po določenem času začne pojavljati neke vrste monotonost, moti pa me tudi vreme. Da ne bo pomote, rad imam sneg in Kanada ima zares pravo zimo. A sivina in zimsko vreme se dolgo vlečeta, zato me to začne motiti. Ko mi je tega dovolj, si rečem, odidimo malo na Mediteran.
Žal je v Kanadi tudi veliko depresivnih ljudi, ki pijejo in se drogirajo, med njimi je ogromno mladih. Tega res ne pogrešam. Res pa vdiranja politike v vsako poro življenja ni. Tam se ukvarjajo z zadevami, s katerimi se je res treba ukvarjati.
Naj ponazorim s primerom. Moj zadnji kanadski album se imenuje How about a kiss, ki je nominiran za Canadian folk music awards, kjer je konkurenca 45 milijonov ljudi. Prišel sem v izbor treh najboljših in to nekaj pomeni. Znotraj komisije ne poznam nikogar, tudi oni mene ne. To pomeni, da je moj uspeh popolnoma objektiven.
V Sloveniji pa ne gre tako; vedno kdo pozna koga, miselnost je takšna, da temu nagrade, ker ni "naš", ne bomo dali. V Sloveniji je tovrstni neprofesionalizem zakoreninjen do konca in v takšnem vzdušju je težko ustvarjati. To me žalosti.

Lani ste izdali album Ljubke ljudske – zgodbe o Slovenkah. Podaja portrete močnih in izrazitih ženskih likov. Kje vidite moč Slovenk?
Vidim jo na vsakem koraku, le da se to premalo poudarja. Ali pa se jo poudarja v negativnih razsežnostih skozi neslane šale o "babah" in o "tečnih ženah". To je šovinistično. Šale znajo biti simpatične, a vse ima svojo mejo. Če pogledamo razvoj sveta, je jasno, da ženske držijo pokonci tri vogale hiše, enako kot moški.
Ženske in moški imamo drugačno energijo. V času, ko se delajo operacije spolov, se sprašujemo, kaj ženska je in ali je zdaj oseba ženska, ker se identificira kot ženska. Tega je v Kanadi precej več kot pa v Sloveniji. Moramo poudarjati, da že vemo, kaj ženska je. To je že znano in biološko dokazano.
Sicer pa je v slovenski literaturi, kamor spada ljudsko slovstvo z vsemi svojimi pesmimi, veliko lepih in močnih ženskih likov, ki si zaslužijo svojo pozornost. Ti liki segajo od mater, hčera, desetnic do smrti, ki je tudi ženskega spola. V angleščini je smrt moškega spola. Album je poklon ženskim likom v literaturi.

Ne morem mimo vašega očeta Velimirja, ki je v šestdesetih zaigral legendarnega Kekca v filmu Srečno, Kekec. Vama je oče kdaj pripovedoval o kakšnem utrinku s snemanja?
Seveda. Kekec je naokrog hodil v lesenih coklah. Moj tedaj 12-letni oče je te cokle nepretrgoma nosil nekaj dni. Tako so ga ožulile, da jih do konca snemanja ni več obul. Od takrat naprej je hodil bos. Se spomnite bosonogega Kekca, kako hodi čez brv? Tiste cokle so mu bile bolj grozne kot bosonoga hoja po ostrih kamnih in bodičastih robidah.

Zanimivo. Se spomnite še česa?
Smešno dejstvo je, da je bila Ruša Bojc, ki je igrala Pehto, pravzaprav zelo prijazna oseba, še več, ekstremno dobrodušna, niti najmanj podobna liku Pehte.
Očitno je bila dobra igralka.
Vrhunska. Veste, kaj je še zanimivo … Po petdesetih letih so se zopet srečali Mojca, Rožle in Kekec. Pet desetletij se niso videli in zdaj so ponovno postali prijatelji. Rožle nas dostikrat obišče. Nedavno me je peljal na avtoservis po avto. Če mora moj oče k zdravniku, ga tja pelje Rožle. Rožle in Kekec spet rešujeta svet, samo na drugačen način.


