Na Dolu pri Hrastniku sem obiskala pogumno, nasmejano mlado borko Tino Zore, ki je pri svojih 29 letih prestala že kar 50 operacij. Sprejela me je v svoj dom z objemom, ponudila kavo in piškote in tako sva začeli prijeten klepet.
Kljub vsem preizkušnjam, ki jih je doživela, Tina s svojo energijo in pozitivnim pogledom na življenje osvoji vsakogar, ki jo spozna.

Kako se je vse začelo?
Bolezen so odkrili, ko je bila stara leto in pol. Imela je prebavne težave, med hojo je padla na zadnjico. Ko jo je mama vzela v naročje, je začela neutolažljivo jokati. Doma so opazili, da nekaj ni v redu, zato so jo peljali k pediatrinji, ki jo je napotila na punkcijo, saj so sumili, da se nekaj nabira v medenici. Tako se je vse začelo …
Oglejte si celoten pogovor s Tino:
"Treba je uživati življenje vsak dan in se ne ozirati na tiste male, nepomembne stvari, ki nas spravljajo ob živce."
Svoje življenje nosi v nahrbtniku
Na svojih ramah nosi nahrbtnik, v katerem skriva infuzijo in črpalko, ki ji omogočata, da se lahko premika brez stojala. Infuzija teče ponoči 12 ur, vendar se v poletnih mesecih, ko se več poti, dozo lahko prilagodi tudi za čez dan. Vse je odvisno od njenega počutja.
Na vprašanje, kako gleda na svojo bolezen, odgovori: "Jaz na to nikoli nisem gledala kot na bolezen, ampak kot na način življenja. Nekateri so pač šli na dopust v tujino, jaz pa v bolnišnico."

Lahko bi rekli, da je bolnišnica njen drugi dom
V času bivanja v bolnišnici je bilo mnogo slabih spominov, vendar pa se je zgodilo tudi veliko lepega. "Spletlo se je veliko novih prijateljstev," je poudarila, saj je kot otrok imela številne "cimre" na otroškem oddelku, zdaj pa se druži še z odraslimi.
Poleg tega je razvila "domač" odnos z osebjem. Iz tega je pozneje črpala tudi navdih za svojo profesionalno pot. Za zdaj kaže dobro, saj je Tina v domači oskrbi že od avgusta lani.
Ko otroške sanje postanejo resničnost
Po izobrazbi je medicinska sestra, kar je bila odločitev, ki je prišla precej naravno. "Ko si v težkem položaju, ti zdravniki in medicinske sestre najbolj pomagajo. To sem želela tudi sama postati," pravi. Tako je kljub svojim zdravstvenim izzivom vztrajala pri študiju in postala medicinska sestra.
Oglejte si še druge video vsebine:
Kako živijo fantje v bogoslovju? Mi smo se odpravili na obisk!
Ko spomini oživijo – božični klepet v domu starejših občanov
Družina in prijatelji so njen največji temelj
"Družina je tista celica, ki mi pomeni največ. Družina je osnova. So pa tukaj tudi prijatelji, ki so v bistvu družina, ki si jo sam izbereš."

Tina je tudi teta. "Z nečakom najraje zganjava traparije, drugače pa se igrava, pojeva, bereva, počneva vse, kar je za 18-mesečnika najbolj zanimivo," dodaja z nasmehom. Ko ni v bolnišnici ali na kontrolah, najraje bere in ustvarja.
Inštitut Zlata pentljica ji pomeni …
Velik del svojega življenja posveča Inštitutu Zlata pentljica. Pravi, da ji najprej na misel pridejo prijateljstva, iskrene vezi in "naš čuden smisel humorja, ki ga marsikdo ne razume". S tem nas spomni, da so v življenju najpomembnejši odnosi – tisti, ki nas podpirajo in nas dvigajo, ko se znajdemo na tleh.
O svoji bolezni veliko govori, celo piše blog. Tudi javno je že nastopila in spregovorila.

Tinina zgodba nas uči, kako pomembno je, da kljub preizkušnjam ohranimo upanje in pogum ter verjamemo, da je vsak trenutek, ne glede na to, kako težek je, del našega življenja.
