Romana Krajnčan zase pravi, da je ženska tisočerih obrazov. Vse počne s strastjo: uživa, ko je na odru, uživa kot babica, rada "žura" s prijatelji, rada pleše. Glasba je njeno življenje.
Zelo je empatična in dotaknejo se je krivice. Z lahkoto se poveže z otroki in tudi z otrokom v sebi. Kreativnost je zanjo zelo pomembna in je njen način življenja, saj jo napolnjuje in osvobaja. Prosti čas izkoristi za hojo in branje, zelo rada je tudi sama s seboj. Veseli se vseh majhnih radosti: "Če zapade sneg, me lahko vidite, kako bosa tečem po snegu," pravi.
Zelo je navezana na svoje tri fante, moža Lojzeta in sinova Kristijana in Žigana, ki so prav tako izjemni umetniki. Družina je na vrhu njenih vrednot, sledijo poštenost, iskrenost in predanost.
V desetletjih glasbene kariere ste ustvarili ogromno – od otroških pesmi do šansonov in gledališke glasbe. Je večji izziv ustvarjati za otroke ali za odraslo publiko?
Vsak nov projekt, ne glede na to, komu je namenjen, je zame sladek izziv. V vsak projekt se "vržem" z vso svojo energijo in predanostjo. Res pa je, da sta publiki res različni. Dar za pristen stik z otroki imam po mojem v sebi in se ga verjetno ne da naučiti.
Ob ustvarjanju za otroke se je nabralo ogromno lepih spominov. Zelo lepa nagrada je, ko pomislim, da moje pesmi pravzaprav živijo že več kot petintrideset let. Dogaja se mi, da na koncertih k meni stopijo mamice, ki mi povejo, da so tudi same rasle ob mojih pesmih.
To je zelo lepo slišati, saj vidim, da moj trud, energija in ljubezen niso stran vržen čas, ampak vse to ostaja in gre naprej. Piko na i pa mi predstavljajo muzikali in predstave. To je zelo velik izziv, saj imaš soigralce in veliko kontakta s publiko, poješ, plešeš, igraš … To mi je pisano na kožo in v tovrstnih predstavah, kot je moja zadnja Na dvorišču, res uživam.
Kar se tiče šansona, sem bila bolj redko povabljena, ljudje me nekako niso mogli sprejeti v tej vlogi, ker so me "pospravili" v predalček za otroke. To me je presenetilo in mi je bilo kar težko, poznalo se je na moji samozavesti – radii namreč ne vrtijo te glasbe, ljudje posledično teh pesmi sploh ne poznajo, čeprav bi rekla za vse te pesmi, ki sem jih posnela na treh ploščah, da so res čudovite, imajo krasna, življenjska besedila.
Svoje šansone sem nazadnje pela pred dvema letoma in pol v Križankah na koncertu s Slovenskim mladinskim simfoničnim orkestrom. Sodelovala je vsa družina Krajnčan in bilo je prečudovito.
Res je tudi, da to ni glasba za vsakogar. Ni za veselice in na prvo žogo. Taka glasba je všeč tenkočutnim ljudem, ki uživajo v glasbi, se znajo odpreti, poslušati, sprejeti glasbo in besedila.
Kljub vsemu pa verjetno tovrstno ustvarjanje pomeni balzam za vašo dušo in priložnost, da izrazite tudi ta del sebe.
Gotovo. Ko sta šla otroka od doma in sem ostala bolj sama s seboj, imela več časa, je moja ženskost prišla bolj do izraza, povezala sem se z drugimi pesnicami in pesniki. Tudi Lojze me je v tistem obdobju zelo čutil kot žensko, zato je tudi napisal vse te skladbe zame. Bilo je čudovito obdobje. In tudi koncerti z mojimi glasbeniki nepozabni.
Ob vaši glasbi so rasle in še rastejo številne generacije otrok. Zakaj vam ustvarjanje za otroke predstavlja še posebej veliko ljubezen?
Otroci so mi zelo všeč, ker so tako naravni, prvinski, iskreni, pokažejo, kaj jim je všeč in kaj ne. To pogrešam pri odraslih. Otroke imam res zelo rada in se ob njih dobro počutim. Ponosna sem, ker sem znala za otroške projekte navdušiti tudi ustvarjalno ekipo, ki je delala z mano, da so tudi oni dali velik del sebe v te pesmi.
Zato si upam reči, da so otroške pesmi res dobre, vrhunske so in postale so zimzelene. Vedno sem razmišljala, kaj je otrokom všeč, verjetno je to moj glas, to, da me začutijo, se dobro počutijo v moji bližini.
Zavedam se, da otroci potrebujejo pesmi, ki jih razumejo, ki so napisane prav zanje. Morajo biti preproste, a hkrati z dobro vsebino, dobrim aranžmajem, živimi inštrumenti. Pomembno mi je, da se otroci ob pesmih veselijo, sprostijo, učijo, spoznajo različne ritme in glasbene zvrsti.
Z otroki imate mnogo izkušenj. Česa nam, odraslim, po vašem mnenju manjka, ko vzgajamo ali smo v odnosu z otroki?
Staršem danes manjka čas. Čas, ki si ga vzamemo za otroke, je najdragocenejši. Ko smo v stiku z otrokom, se moramo vprašati, ali ga zares poslušamo, slišimo, vidimo, se z njim povežemo. Otrok zelo hitro začuti, če mu nekaj odgovarjaš ali se z njim igraš, z mislimi pa si povsem drugje.
Otrok ne smemo podcenjevati, saj ogromno razumejo, prevzemajo naše vzorce in način razmišljanja. Zato je zelo pomembno, kakšen vzor smo otroku in kaj razmišljamo. Razumem mlade starše, da jim je velikokrat težko in da imajo malo časa, toda vseeno mislim, da je kvaliteta veliko pomembnejša od kvantitete.
Ni dobro, če si veliko ob otroku, a mu namesto svoje družbe ponudiš zaslon. Škoda je tako za otroka kot za odraslega. Z otrokom lahko počnemo ogromno stvari in tako prebujamo tudi otroka v sebi, hkrati pa ustvarjamo vez, ki bo trajala vse življenje, tudi ko otrok odraste. Prepričana sem, da se otrok raje vrne domov, če se je med njim in odraslim v otroštvu ustvarila močna in kvalitetna vez.
Z možem Lojzetom sta poročena že skoraj 40 let. Kaj je ključ do zakona, ki traja in ostaja? Kako se je razvijal vajin odnos in kakšen je danes?
Ključ sta ljubezen in prijateljstvo. Poleg tega bi dodala še prilagajanje in podporo drug drugemu ter svobodo, da lahko oba vsak zase osebno rasteta. Pomembno je tudi, da imata zakonca skupna zanimanja in veselje. Ne smeta pozabiti tudi na intimnost, ta je pomembna tudi v zrelih letih.
Z Lojzetom sva se poročila zelo mlada, naučila sva se prilagajati eden drugemu, drug drugega sva vzgajala. To je bila res velika ljubezen, močno sva se zaljubila in zato sva tudi vse zmogla. Oba prihajava iz ločenih družin, zato sva si verjetno podzavestno oba želela drugačne družine, hrepenela sva po močni družini, po toplini. Živela sva zelo skromno. Ko se je Kristijan rodil, smo živeli v garsonjeri, skupaj smo bili v mali sobici, ampak imeli smo se zelo radi in bili smo srečni. Če se imaš rad, zmoreš vse.
Mislim, da sva kar klasična zakonca, imava porazdeljene vloge in zelo sva si različna. A kmalu sva se začela zavedati, da ni dobro kazati s prstom, česa kdo ne zna ali ne stori, ampak da se lahko dopolnjujeva in prispevava vsak na svoj način.
Jaz na primer vsak dan kuham, saj nama veliko pomeni, da imava skupen obred, skupno kosilo. Potrudim se, da pri okoliških kmetih najdem in kupim dobre sestavine in pridelke. Lojze vse to zelo ceni in mi je hvaležen. Jaz pa sem njemu zelo hvaležna, da si kljub temu, da je zelo zaposlen, vzame čas za moje umetniške projekte, mi pomaga in mi stoji ob strani.
Drug drugega zelo spoštujeva, si pomagava, ko komu kaj zmanjka ali pa s kakšnim nasvetom. Nimava tabu tem, to je najin način življenja. S sodelovanjem in takim načinom je odnos bolj celovit. Vse je lepše in iz naju prihaja sreča. Tudi glasba, ki nastaja v njegovi glasbeni sobi, je zaradi najinega odnosa lepša. Jaz sem bolj sproščena, on pa miren, ker ve, da ima neko zavetje in razumevanje z moje strani.
Tudi vaša sinova, Kristijan in Žigan, sta umetnika. Kako ste kot mama in glasbenica doživljali in podpirali njuno rast v umetniškem svetu?
Glasba in umetnost sta jima bili položeni v zibelko, s tem sta odraščala, in mislim, da jima sploh ni prišlo na misel, da bi počela kaj drugega. Vse to je šlo pri njiju zelo spontano.
Vedno sem bila zelo odprta za njune ideje in zanimanja. Zelo sta si različna, a umetnost ju povezuje. Kristijan je bobnar in violončelist, kar je zelo nenavadna kombinacija. Poleg tega je tudi zelo dober režiser. Veliko je študiral v tujini, zato smo zaradi njega obiskali ogromno mest.
Žigan je verjetno prav zaradi velikega brata, ki je bil tako vrhunski in uspešen, na začetku izbral ples. Tam se je našel, postal izjemno kreativen in poseben v svojem plesnem izrazu, med epidemijo pa se je našel tudi v glasbi in se začel izražati tudi prek nje. Tudi Žigan je umetnik po duši in telesu, je izjemno inovativen in "odštekan".
Oba sta nama veliko dala, ker sta šla v svet in s tem tudi nama širila obzorje, da nisva ostala v nekih svojih ozkih okvirih, ampak sta naju ves čas zalagala z novimi spoznanji in idejami.
Njuno delo zelo rada spremljam, če le morem, si grem vse ogledat. Rada tudi sodelujeta in sta strastna v vsem, kar počneta, iskreno sta predana umetnosti in to ljubezen spontano predajata tudi svojim otrokom, ki jih imata neskončno rada.
Ne glede na vse pa si kot mama najbolj želim, da sta srečna, zadovoljna in da delata to, kar ju veseli. Mame zares čutimo brezpogojno ljubezen do svojih otrok in čeprav sta že odletela iz najinega gnezda, me še zmeraj stiska, če vem, da kaj ni v redu.
In tako zelo mi je lepo, ker vem, da rada prideta domov, da se družimo, pogovarjamo, skupaj preživimo praznike … Prazniki so za nas res sveti, ker si želimo vzeti čas drug za drugega. Zdaj je še toliko lepše, ker so z nami še vnukinje, ki v našo družino prinesejo še več življenja.
Kako vas vaše vnukinje navdihujejo in česa se učite od njih?
Nikoli si nisem predstavljala, da bom kdaj babi. To, da postaneš babica, je vedno presenečenje in je darilo, ki ni samoumevno. Zdaj imam že tri vnučke, ki so v moje življenje prinesle toliko veselja, da tega ne znam opisati z besedami. Elora je stara sedem let, Rosa pet let, Liana pa štiri mesece.
Zanje si vzamem veliko časa, kadar le utegnem. Rade gremo v gledališče, na izlete, doma si naredimo zabavo. Stari starši lahko svojim vnukom res veliko damo. Lahko jim polepšamo otroštvo s svojo modrostjo, ker smo bolj "kul", bolj sproščeni, več časa si lahko vzamemo zanje. Sama se tudi trudim, da jih ne vzgajam v stilu današnjega potrošništva, ampak jim za darilo vedno poklonim doživetje in tega so zelo vesele.
Od njih in vseh otrok se učim veselja do življenja, ker je življenje velik blagoslov, in tega se moramo zavedati in ga izkoristiti v vsej veličini.
Kaj bi ob kulturnem prazniku sporočili mladim umetnikom, ki šele stopajo na svojo umetniško pot, za katero vemo, da ni lahka in gotova?
Mlade podpiram z vsem srcem in jim sporočam, naj bodo to, kar so. Želim jim vso srečo in da naj vztrajajo, delajo to, kar čutijo, naj ustvarjajo in naj ne obupajo. Vsem ostalim sporočam, da moramo pomagati mladim umetnikom, da se bodo časi zanje spremenili na bolje. Premalo se zavedamo, kje bi bili brez kulture. Kaj bi brez glasbe, filmov, knjig?
Če moraš delati nekaj drugega samo zato, ker za kulturo niso dobri časi, zelo trpiš, ker se ne moreš izraziti, svetu ne moreš dati tega, kar zares si in kar je v tebi.
Večina se premalo zaveda, koliko talenta, ur vaj, predanosti, kreativnosti in znanja je potrebno, da nastane dobra skladba, predstava, film ali knjiga. Vse jemljemo preveč samoumevno in zato tudi ni pravega odnosa do umetnikov, ni več mecenov, ki bi podpirali umetnike, jim zaupali in prepoznali, da potrebujemo umetnost. Kultura ni nekaj otipljivega. Kulturo nosiš v sebi, s seboj, zaradi nje si bogatejši.
