70-letni vdovec bo duhovnik. Njegov vnuk: K dedku pa že ne bom hodil k spovedi

Philippe Le Vert je bil 13. oktobra 2024 v škofiji Valence (Drôme) na jugovzhodu Francije posvečen v diakona, zdaj ga čaka duhovniško posvečenje. Za nekdanjega vojaškega pilota, ki je 30 let preživel v francoskih letalskih silah, se piše nova stran.

V duhovništvo je bil poklican le en mesec po smrti svoje žene Christine, s katero je bil poročen 44 let. Oče dveh otrok, od katerih je eden umrl v otroštvu, in dedek sedmih vnukov trenutno nadaljuje svoje usposabljanje v praksi – v župniji.

Philippe Le Vert je odraščal na otoku Tahiti v Francoski Polineziji. "Moja mati, ki je bila zelo verna, nam je dala močno versko vzgojo, oče pa je bil ateist, dokler se ni spreobrnil, potem ko sem pri desetih letih skoraj utonil," pravi.

Ta nesreča je na Philippa močno vplivala. Bila je njegova prva izkušnja popolne predaje Gospodovi volji. Desetletnega Philippa, ki ga je pred očmi družine odneslo z obale, je sprva zajela panika, saj je bil prepričan, da bo umrl. Začel je moliti: "Gospod, reši me! Zgodi se tvoja volja."

"Ko sem to izrekel, sem takoj začutil velik mir, čeprav sem se utapljal!" Nazadnje ga je vodni tok odložil na koralno skalo in rešili so ga tahitijski ribiči. "Nikoli več nisem občutil tistega globokega miru," je zaupal 60 let pozneje.

Pri 12 letih je Philippe Le Vert materi razkril svojo željo, da bi postal duhovnik, in to celo duhovnik v misijonih. "Mati je to zamisel zavrnila in tudi sam sem jo kmalu opustil," se spominja. Po maturi se je vrnil v celinsko Francijo, njegova vera pa je iz otroške prešla v odraslo. Zelo ga je nagovarjal Bog v treh osebah. "Zame je Bog lahko obstajal le, če je bil troedini. Kaj bi lahko storil sam?"

"Boga rad primerjam z glasbenikom: glasbenik je podoba Očeta, glasba je podoba Sina, občestvo med glasbenikom in glasbo pa je občestvo Svetega Duha. Tri različne, a soodvisne resničnosti: če ni glasbenika, ni glasbe; če ni glasbe, je glasbenik mrtev; če ni občestva, glasba ni dobra! Samo katoliška vera mi je ponudila živega Boga v treh osebah," pojasnjuje.

Philippe je uresničil svoje otroške sanje, da bi postal pilot. Licenco je pridobil leta 1978. Skupaj je opravil več kot 4.000 ur letenja, večinoma na vojaških letalih.

S Christine se je poročil 18. decembra 1976, pri 22 letih, pri čemer se je dobro zavedal njenih zdravstvenih težav. "Če se jaz, ki jo ljubim, ne poročim z njo, kdo se bo?" je odgovoril zaskrbljenemu očetu.

"Moje zakonsko življenje je bilo izjemno, imel sem izjemno ženo! In imela sva srečo, da sva delila isto vero ter v njej skupaj rasla in napredovala." Leta 1977 je mladi par doživel prvo preizkušnjo, ko sta kmalu po rojstvu izgubila sina Olivierja.

"To je bila strašna izkušnja. Odločiti sva se morala, ali bova v temi še naprej verjela v tisto, kar sva sprejela v svetlobi življenja, ki je bilo do tedaj brez težav." Dve leti pozneje sta zakonca z veseljem pozdravila hčerko Fabienne, na katero sta prenesla svojo gorečo vero.

Par je živel bogato duhovno življenje, skupaj sta molila in prevzemala različne zadolžitve v župniji. Christine je prestala 17 operacij, med njimi štiri operacije na odprtem srcu. Zakonca sta preizkušnje prenašala potrpežljivo, z zaupanjem v Jezusovo pomoč. "Tudi v najtemnejših trenutkih sem vedno čutil Božjo navzočnost in njegovo pomoč. Na eni strani je bila temna stran preizkušnje, na drugi pa Božja luč. Oboje je sobivalo," pravi Philippe.

Marca 2020 so zdravniki napovedali možnost, da bi bila Christine znova operirana na odprtem srcu. "Sprva je bilo čutiti upor in tesnobo, saj je operacije fizično težko prenašala, vendar sva si oba prizadevala, da bi tudi to sprejela, da bi osem mesecev pozneje na operacijo šla v miru in prepuščanju." Umrla je tri tedne po operaciji.

Philippe Le Vert je med duhovnim umikom po ženini smrti začutil nejasen klic v duhovništvo. "Bilo je komaj en mesec po ženinem pogrebu. Lahko bi rekel: 'Gospod, kako mi lahko kažeš svojo ljubezen v tem času, ko pa si mi vzel ženo, ki sem jo tako zelo ljubil!' Toda dojemanje Božje ljubezni je bilo tako močno, kakršnega nikoli prej nisem doživel," zaupa.

"Zdi se mi, da sem odgovoril na tri različne klice." Prvi klic je bil, da bi služil svoji državi, drugi, da bi služil svoji družini, in tretji, da bi služil Bogu. "Čeprav so vsi trije klici bistveni, pa je morda klic k duhovništvu najmočnejši." Novi poklic, na katerega so se njegova hči in vnuki "zelo dobro odzvali".

Fabienne, Philippejeva hči, s katero si je zelo blizu, je bila najbolj vznemirjena: "Morda sem pričakovala, da bom Bogu izročila enega od svojih sinov, očeta pa ne!" Najstarejši vnuk, ki je bil takrat star 18 let, je bil navdušen, vendar je jasno povedal, da k spovedi k svojemu dedku pa že ne bo hodil!

Po dveh letih študija na katoliški univerzi v Lyonu in pastoralnem usposabljanju Philippe zdaj dela v župniji Saint-Émilien v kraju Valence. "Pustim se voditi. Bog ima čudovit način poučevanja!"

Sprva je bil na primer zadržan do vodenja pogrebov in srečevanja z žalujočimi družinami. "Toda ko sem se usposobil in začel delati, je bila to neverjetno bogata izkušnja!"

Prav prepustitev Gospodovi volji je izkušnja, ki jo je Philippe Le Vert pred 60 leti že doživel ob obali Tahitija in ki se je izkazala za neverjetno plodno.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Leskovšek.