Vprašanje bralca:
Imam vprašanje glede spovedi. V cerkvi se velikokrat poudarja spoved. Sam ne vem, kaj bi povedal pri spovedi, ker mislim, da ne grešim, ali pa ne delam nič takega, kar bi bilo po mojem greh. Kakšen je vaš nasvet?
Odgovarja msgr. dr. Peter Štumpf, koprski škof in apostolski administrator soboške škofije:
Greh je velika zlohotna skrivnost, ki se nam plazi v dušo zelo pretkano. Ne vsiljuje se nam grobo, ampak prefinjeno in sladkobno. Obljublja nam zadoščenje, zadovoljitev in celo pomiritev. Gre za pravi vdor hudobnega duha, ki nam vsiljivo dopoveduje, da je Bog naš največji sovražnik in nam ne želi dobro, temveč nas samo kontrolira, kaznuje, omejuje našo svobodo in pravice ter nam ne privošči nobenega užitka.
Če se hudobcu pustimo zavesti, sčasoma zapademo v popolno brezbrižnost, da itak ni ničesar – ne Boga, ne nebes, ne hudobnega duha, ne pekla, ne sodbe, ne milosti in ne greha. In če ni ničesar, potem lahko počnem, kar hočem. Mislim, da sem svoboden, v resnici pa sem postal zakrknjen.
Jezus to imenuje "kletev proti Svetemu Duhu" (prim. Mt 12,31). Od greha zakrknjeni človek je nedostopen za Božjo milost in pomoč. Sploh si ne želi Božjega odpuščanja in ga vztrajno zavrača. Greh postane njegov način mišljenja, govorjenja in delovanja.
Prerok Izaija pojasni posledice greha: "Glejte, Gospodova roka ni prekratka, da bi ne mogel odrešiti, in njegovo uho ni gluho, da bi ne mogel slišati. Pač pa so vaše krivde postale pregrade med vami in vašim Bogom, vaši grehi so zagrnili njegovo obličje pred vami, da ne sliši." (Iz 59,1-2)
Posledice greha so grozovite: trpljenje, smrt in razkroj telesa v prah. Najbolj tragična je možnost večnega pogubljenja. Ljudje se tukaj na zemlji odločamo, kakšni bomo v večnosti. V nebesih ljubezen do Boga pomeni neskončno blaženost poveličanih; v pogubljenju oziroma v peklu pa sovraštvo do njega nepopisno trpljenje zavrženih, ki se nikoli ne konča.
Da bi se rešili iz stanja brezbrižnosti do greha in naše večnosti, je potrebno vsakodnevno izpraševanje vesti in molitev k Svetemu Duhu za zdravo pamet in k Devici Mariji, ki je edina med ljudmi brez greha. Tako si pridobimo zmožnost razločevanja med dobrim in slabim in utrdimo voljo, da se varujemo pred grehi in delamo dobro.
Pri zakramentu svete spovedi smo deležni odpuščanja zaradi Jezusove prelite krvi na križu. Tako nas je pred svojim Očetom opravičil in nam ponovno pridobil milost večnega življenja. V njem so nam grehi odpuščeni, ker je kazen za greh vzel nase. Po spovedi je naša duša zopet v stanju krstne ali posvečujoče milosti.
Za zakrament svete spovedi je potrebna priprava. Najprej si izprašamo vest, kaj nam očita od zanje spovedi. Spoznanju mora slediti iskreno kesanje in obžalovanje vseh grehov, ne samo enega ali nekaj. Tudi majhni grehi so zelo nevarni. Njihovo ponavljanje je kot nenehno odpiranje vrat, ki počasi shladi tudi močno ogreto sobo. Majhni grehi shladijo v srcu ljubezen do Boga in bližnjih in kmalu zatem zavzamejo ta duhovni prostor smrtni grehi.
Na začetku je prav, da se spovedniku predstavimo – ne z imenom ali priimkom, ampak po stanu. Svojih grehov ne opravičujemo. Ne govorimo grehov drugih. Bodimo jasni pri izpovedi grehov in ne pripovedujmo malenkosti okrog njih. Smrtne grehe moramo našteti po vrsti in številu.
Po opravljeni spovedi opravimo naloženo pokoro, ki je lahko v molitvi ali dobrih delih. Pri tem je nujen trden sklep, ki nas odvrača od ponavljanja grehov in nas krepi v ljubezni do Boga in bližnjih.
Na mnoga vrata prihaja hudobni duh v naše življenje in dušo, izstopi pa le skozi ena – skozi iskreno opravljeno spoved.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 74, številka 4.
