Primož Jemec prihaja z obrobja Ljubljane. Je mož in oče štirih otrok. Poklicno se ukvarja z razvojem spletnih portalov ter mobilnih aplikacij, v prostem času z glasbo. V župniji s kitaro spremlja pevske zbore. Sodeluje pri Dotiku Duha v skupini, ki spremlja slavilce. Življenje ga je marsičesa naučilo. Tudi o tem je spregovoril za bralce Aleteie.
Kako čutite Božjo prisotnost, Njegov dotik v družini?
Redno imamo večerno molitev. Žena dela v glasbeni šoli, zato je zelo veliko logističnih izzivov. Včasih te dnevne obveznosti povozijo, dan gre mimo in nimaš časa za kako prav globoko osebno kontemplacijo. Ponavadi pa uspeva, da zvečer kaj skupaj zmolimo. Včasih žena malo zamudi, drugič gre najmlajši prej spat.
Navadno naredimo krog, da se vsak zahvali. To se mi zdi v redu. Štiriletnik zna zmoliti: "Hvala za vrtec." To je naša mala zmaga, ker mu je bilo na začetku težko iti. Vsak pove kaj konkretnega iz dotičnega dneva, dodamo še nekaj molitev. Lepo se je srečati ob takih trenutkih.
Drugi blagoslov je možnost družinske kateheze v naši župniji, in to smo kar posvojili. Tudi otrokom je všeč. To je spet nekaj, kar delamo skupaj. Tema je recimo evangelij prihodnje nedelje. Moram priznati, da nisem prav reden odpiralec Svetega pisma. Ne berem ga vsak dan. Takšne stvari pa me spodbudijo, da odlomke postavim v kontekst in o njih razmišljam, primerjam prevode. V skupini vsak pove, kaj ga je nagovorilo. Potem v nedeljo branje evangelija poslušaš povsem drugače. Ter z veliko večjim zanimanjem tudi to, kaj pove duhovnik v pridigi.
Vam je članek všeč?
Kako čutite, da so otroci iskreni, pristni, molitveno ustvarjalni?
Po prošnjah, ki jih povedo. Najmlajšega sem že omenil. Starejši znajo prositi ali se zahvaliti za dogajanje v šoli, za zdravje bližnjih, za sorodnike … Kdaj je to bolj doživeto in iskreno, drugič manj. Včasih se zgodi tudi zavijanje z očmi. To je življenje, ni vsak dan globoko, so pa tudi taki trenutki.
Kako čutite poslanstvo očeta v svoji družini? Ste nekdo, ki udari po mizi, opora, h kateri se otrok vselej lahko zateče, ali nekaj vmes?
To slednje definitivno. Je pa dejstvo, da mi otroci povejo, kadar sem tečen. Priznam. Težim jim na primer, da za sabo pobrišejo mizo. Saj to počnejo zaradi sebe. Bodo knjigo, ki jo bodo šli brat, postavili med drobtine? Čutim poslanstvo, da bi otroci usvojili nek red. Se zavedam, da tu res malo težim, a ne morem iz svoje kože.
Kaj bi privoščil otrokom? Izkušnjo, da je vera oseben odnos z Bogom. Čutim poslanstvo, da jim omogočim, da to doživijo. Želim si, da odrastejo v osebe, ki verjamejo vase. Če še tako poskušaš biti idealen, imajo otroci v vsakem primeru težave s tabo. 😊 Bistvene stvari poskušam prenesti tudi v prakso. Želim, da vedo, da vselej lahko pridejo do mene v stiski. Je pa doživljanje tega pri vsakem otroku nekoliko drugačno in je odvisno tudi od osebnosti posameznega otroka.
Želim pa si, da bi vsi čutili, kako jim stojim ob strani, tudi kadar težim za pobrisano mizo. To ne spremeni temeljnih stvari – da jih imam rad, da mi lahko vedno povedo, kar jih teži, da gremo skupaj naprej. V praksi pa sem neidealen in tečen. 😊
Lahko še nam kaj poveste o obdobju v življenju, ki je nekoliko preizprašalo tudi vašo vero?
Pred dvema desetletjema je moja tedanja punca doživela prometno nesrečo. Teden dni je bila potem na intenzivni negi. Takrat smo zanjo molili. Prvič sem doživel, da se za koga moli v takem obsegu, tudi v tujini. Za ogromno ljudi sem slišal, da so molili zanjo. Po tednu dni je umrla. Nisem mislil ne tedaj in ne mislim niti zdaj, da bi Bog štel molitve. Na primer 9.999 molitev je premalo, ko jih bo 10.000, pa bo uslišal prošnjo.
Vseeno pa mi je bilo težko sprejeti, da je zanjo molilo toliko ljudi, pa se vseeno ni zgodil kakšen čudež. To je ustvarilo neko zamero med mano in Bogom, čeprav vere nisem odrezal. Lahko sem molil zanjo, da naj počiva v miru. In že prej, naj se zgodi tisto, kar je zanjo najbolje. Da bi prosil kaj drugega, se mi ni zdelo iskreno.
Kako ste se pobirali?
Imel sem srečo in blagoslov, da sem bil povabljen k igranju pri raznih slavilnih molitvah, igrali smo na svetovnem dnevu mladih v Kölnu, pozneje je bilo tu še sodelovanje pri Stična bandu. To so bile dejavnosti, ki so mi omogočale povezavo z duhovnostjo oziroma Bogom.
Bog je prek glasbe držal priprta vrata v zidu, ki sem ga jaz postavil med naju. Moral sem pasti, da sem rekel: dovolj je. Potem je šlo počasi na bolje. Tudi najine poti z zdajšnjo ženo so se ponovno prekrižale, ko smo vadili s Stična bandom. In ta Božja milost je bila tako velika, da sva se pred dobrimi 15 leti potem tudi poročila.
Je polagoma splahnela tudi zamera med vami in Bogom?
Tudi odnos med mano in Bogom se je počasi obnovil, je bil pa potreben dodaten čas. Kljub temu namreč, da so se takrat stvari z ženo "idealno" uredile, pa je nekje v podzavesti moja zamera do Boga ostala. Lahko sem bil hvaležen za veliko stvari, ampak kar se tiče najinega osebnega odnosa z Bogom, pa to ni bilo to … Na srečo je bila tukaj glasba, prek katere sem lahko začutil kakšno bližino, nisem pa doživljal neke osebne molitve.
Ena od stvari, ki je zagotovo vplivala na to, da je lahko prišlo do spremembe glede najinega odnosa z Bogom, je bil seminar za izlitje Svetega Duha, ki smo se ga udeležili s skupino prijateljev. Po molitvi nad menoj sicer nisem čutil neke drastične spremembe. Ampak očitno je bil teren pripravljen, da se nekaj zgodi.
Sicer sem za vsako stvar, kjer bi lahko rekel: da to je pa bilo delovanje Svetega Duha, kot večni dvomljivec vedno najprej, malo za šalo, malo zares rekel kakšno naključje. Ampak gledano nazaj, pa moram reči, da nekaj dogodkov je pa vseeno bilo, kjer je moral delovati Sveti Duh. Definitivno je takšna stvar odločitev za pričevanje, sad seminarja pa je zagotovo tudi dogodek Dotik Duha, ki ga pomagam organizirati. Vse to je povsem drugačna raven odnosa med menoj in Bogom kot dogajanje pred kakšnimi 10 leti.
Kakšna spoznanja so vam prinesli vsi ti dogodki?
Kako pomembna je skupnost. Da se ne zapreš vase in ne utapljaš žalosti sam pri sebi, ampak da dovoliš bližnjim, da ti stojijo ob strani. Sam imam to srečo, da se lahko tedensko dobivamo s skupino prijateljev, s katerimi med drugim skupaj rastemo tudi duhovno.
Od te skupine je npr. prišla tudi pobuda za udeležbo na prej omenjenem seminarju – če bi bilo samo na meni, se za to najbrž ne bi odločil. Tako da se moram zahvaliti tudi tej skupini, da nisem več na nivoju zagrenjenosti in zamer izpred desetih let. Drugo spoznanje pa je to, da se splača vrata v zidu vedno pustiti vsaj malo priprta – vse ostalo pa potem že Sveti Duh zrihta. :)
