“Ker je smrt že tako dolgo na obzorju, je mojo željo po življenju le še poglobila”

Jasen in odkrit pogled izpod bujnega pramena kostanjevih las in neizmerna vedrina: to je tisto, kar pri Nicolasu najbolj izstopa. Bolj kot invalidski voziček, s katerim živi že od svojega 14. leta. Nicolas zatrjuje, da je najsrečnejški moški. Že res, da mu je Božja previdnost naklonila veliko, toplo in povezano družino, v kateri je zrasla tudi njegova vera v Boga. A pri vsem drugem mu vendarle ni toliko nasutega.

Pri osmih letih in pol so mu diagnosticirali Duchennovo mišično distrofijo in največ tridesetletno življenjsko dobo. Čez nekaj mesecev ga je pretreslo ob novici, da se starša ločujeta, in močno ga je prizadel uničujoč potres na Japonskem, kjer je živel od svojega tretjega leta starosti. Pri devetih letih je po vrnitvi v Francijo postopoma izgubljal samostojnost, od leta 2015 ne more več hoditi.

Mladeničevo srce je bilo sicer globoko ranjeno, a nič mu ni odvzelo poguma: z vseh strani je spletal prijateljstva, že v srednji šoli se je vključil v društvo distrofikov, navduševal se je nad gledališko igro, ko se je še lahko, se je ukvarjal z vsemi možnimi športi (tenis, badminton, namizni tenis …), malo se je dotaknil tudi glasbe.

Tukaj bi se lahko njegova zgodba končala: zgodba radoživega in družabnega fanta, ki ga je bolezen zelo oslabila, ki se zaveda, da so mu dnevi šteti, in zato želi živeti na polno. "Smrt zame ni demoklejev meč, ki vzbuja tesnobo," nam zaupa. "Ampak ravno nasprotno. Ker je smrt že tako dolgo na obzorju, je mojo željo po življenju le še poglobila."

Globoka želja, ki je nič ne more ustaviti. Pa vendar! Aprila 2023 ga je doletel nov hud udarec: skoraj bi čez noč izgubil vid, pristal je v bolnišnici, sledila je vrsta zdravniških pregledov … in nov neizprosen udarec: ima multiplo sklerozo. "Imel sem možnost ena proti 60 milijonov, da združim ti dve bolezni," vzdihne.

"Kakorkoli, hvaležen sem za vse, kar mi je življenje dalo. Ob sebi imam zelo prizadevnega očeta, (novo) zlato družino, dobre prijatelje z vseh koncev in srečo, da vem, da je Bog ob meni zdaj in za vedno."

Vera mu širi obzorja in daje jekleni um. Vero so mu posredovali starši, a do spovedi v Lurdu pri šestnajstih letih še ni bila tako pomembna. Ta spoved, kot pravi, ga je "korenito spremenila" in napolnila z neomajno vedrino. "Občutil sem navzočnost ljubezni, ki je napolnjevala moje srce," pričuje. "Tako sem bil vesel, da sem se samo še smehljal, smehljal sem se Božji navzočnosti, smehljal sem se prijaznosti mojih bližnjih in smehljal sem se lepoti življenja."

Od tistega dne je spletel posebno vez z Marijinim svetiščem: vsako leto je z družino poromal na praznik Marijinega vnebovzetja, vendar ne na strani bolnikov, temveč na strani pomočnikov. "Odnos do pomoči je zame izjemnega pomena," pojasnjuje. "Sprva sem požrl svoj ponos in se prisilil, da sem kogarkoli prosil za pomoč. Spoznal sem, da so drugi srečni, če mi lahko pomagajo, in da se zgodijo lepa srečanja. Potrudil sem se, da sem tudi jaz služil drugim."

In še dodaja: "Ugotovil sem, da ima čisto vsak neke svoje krhkosti, ki nagovarjajo drugega. Naša človeškost se razodeva prek te izmenjave."

Spoznanje mu je odprlo oči glede njegove poklicanosti: pomagati tistim, ki so se zapletli v težave ali ne morejo najti svoje poti. Ko je z lastnim trudom diplomiral iz prava, se je Nicolas odločil postati 'coach'. Vpisal se je v šolo v Lyonu, kjer že nekaj let sobiva z dragim bratrancem, ki je tudi eden izmed njegovih spremljevalcev.

Neutrudljivi osvajalec je danes namreč v vseh vidikih vsakodnevnega življenja odvisen od drugih: pri oblačenju, umivanju, hranjenju … In spopada se z utrujenostjo, ki ga lahko nepričakovano zajame.

A nič ga ne more odvrniti od dejavnosti: ob študiju (glasovno upravljanje računalnika mu je v veliko pomoč), se vključuje tudi v župniji, gledališču, obiskuje tedenske ure konverzacije v francosko-japonskem jeziku …

"Med epidemijo covida-19 sem se odločil, da se naučim japonsko, kar me veže na otroštvo. Zanimanje in radovednost za japonsko kulturo me ne izpustita, vse dokler nista postali strast." Strast je njegovo gonilo, hvaležnost pa gorivo: "Bodimo hvaležni za to, kar smo, in za to, kar nam svet daje," radostno sklene.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.