Tanja Žagar, mamica dveh otrok, je pristni optimizem ohranila tudi v bolečih trenutkih pred malo več kot letom dni, ko je izvedela za diagnozo raka dojke. Za Aleteio je spregovorila več o doživljanju svojega položaja, ki bi vsakomur zamajal tla pod nogami.
Ljudje velikokrat prezrejo telesne znake, ki se pojavijo ob izbruhu te bolezni. Kako je bilo z vami?
Novembra 2023 mi je iz desne bradavice pritekla kri in to me je tako zelo preplašilo, da sem takoj tekla k zdravniku. Po opravljeni mamografiji so mi sporočili, da v desni dojki ni ničesar in da gre le za papilom, da pa so nekaj našli v levi. Nato so sledili vsi drugi pregledi, ki so potrdili, da imam raka v levi dojki in da ta kri, ki mi je pritekla iz desne, nima prav nobene zveze s tem.
Prevzel me je občutek, kot bi mi mama tam nekje med angeli poslala znak, da nekaj ni v redu in da moram k zdravniku. Vsaj lepo je verjeti v to, da tam nekje nekdo pazi nate.
Na kaj ste najprej pomislili, ko vam je zdravnik postavil diagnozo raka dojke?
Moja prva misel je bila: Tanja, doma te čakata dva mala sončka, ki te potrebujeta najbolj na svetu, zato glavo pokonci in gremo naprej z veseljem do življenja, optimizmom ter močno voljo! Zame diagnoza raka ni bila največji šok, saj sem bila v tistem trenutku pripravljena, da slišim tudi to. Veliko večji šok je bila tista kri, ki me je pravzaprav rešila.
Prejemali ste kemoterapijo. Kako ste jo prenašali?
Dobro. Nekaj stranskih učinkov je sicer bilo, vendar nič takega, kar se ne bi dalo prenesti. Vedela sem, da bo tudi to kmalu minilo in da je treba kdaj tudi stisniti zobe. Telo je bilo po kemoterapiji bolj utrujeno, nisem imela toliko moči kot prej, bila sem bolj počasna, zato sem se temu prilagodila in stvari počela malo bolj počasi.
Najbolj "huda" sem bila na afte v ustih, ker so mi otežile prehranjevanje. Jaz pa taka gurmanka! (smeh) Ampak tudi z aftami sem hitro opravila in kmalu maksimalno uživala v hrani.
Za ogled fotogalerije in Tanjinih misli kliknite tukaj.
Kdo vam je takrat najbolj stal ob strani?
Ko sem potrebovala počitek, sem to povedala partnerju Mikiju in ta je prevzel vse obveznosti, ki si jih sicer deliva. Otroka je peljal v šolo, vrtec, na popoldanske dejavnosti in doma opravil vsa opravila. Tega nikdar nisem jemala za samoumevno.
Po pogovorih, ki sem jih v tem obdobju imela z ženskami, ki so ravno tako zbolele, se še bolj zavedam, kaj pomeni partner, ki ti res stoji ob strani, hodi s tabo na preglede, gre s teboj skozi vse faze zdravljenja, te bodri in ti govori, da boš zanj najlepša, tudi če bo potrebna odstranitev dojke.
Miki je bil tudi moj frizer v trenutku, ko me je bilo potrebno pobriti. Vse sva počela skupaj in se, kljub situaciji, ravno tako imela zelo lepo. Miki in najina sončka so bili moji največji terapevti, zdravniki, motivatorji, inspiracija, ljubezen, navdih in vse drugo, kar človek v takšnih trenutkih najbolj potrebuje. Vesela sem bila, da je naše družinsko življenje brez večjih sprememb normalno teklo naprej. Da se ni vse vrtelo samo okrog moje bolezni.
Kako ste o svoji preizkušnji spregovorili otrokoma, ki sta še precej majhna?
Začutila sem, da je najbolje, če otrokoma povem tako, kot je. Da imam bolno dojko, da bom nekaj časa malo več hodila k zdravniku in da bodo terapije povzročile tudi slabosti ter zahtevale več počitka.
Hudo mi je bilo, ker z otrokoma nisem mogla početi vseh norčij, ki jih sicer vsi skupaj tako radi počnemo. A oba sta takoj razumela, da nimam dovolj moči, da bi lahko tekla, se lovila, skakala in se "ravsala", da mi ne moreta skakati v naročje. Otroci so tako razumevajoči in čutni!
Povedala sem jima tudi, da bodo zdravila povzročila odpadanje las in da se tega že zelo veselim, saj to pomeni, da bom hitro zdrava. Ko sem ostala brez las, sta me pogledala in mi povedala, da sem lepa. Ko sem nekega dne šestletnega Karla vprašala, ali mu bom všeč kot kratkolaska, mi je dejal: "Mami, ti si meni že zdaj všeč." Dveinpolletna Marina pa me je opazovala in mi, ko sem bila brez lasulje, govorila: "Mami, nimaš laskov." Ko pa sem si lasuljo nadela, je odvrnila: "Mami, nove laske imaš." Vsak dan je ponavljala: "Mami, lepa si, ti si najlepša."
Najlepše spoznanje je to, da je našim otrokom popolnoma vseeno, ali smo majhne, velike, drobne, bolj okrogle, z lasmi ali brez, s celulitom, z gubami. Za njih smo najlepše takšne, kot smo. To mi pomeni vse na svetu. Karlo, Marina in Miki so moji edini "oboževalci", zaradi katerih bi me res zabolelo srce, če jim ne bi bila všeč.
V nekem obdobju kemoterapije ste ostali brez glasu. Odpovedali ste nekaj nastopov. Kako ste se soočili s tem?
Takrat mi je bilo hudo, a nisem imela druge izbire. Glasu ni bilo, brez njega pa seveda ne morem stopiti na oder. Moja dobra lastnost je prilagodljivost. Le malo stvari me skrbi, saj vem, da se bom vsaki novi situaciji prilagodila in v njej našla nekaj dobrega. Vse v življenju ima svoj razlog.
Včasih šele čas pokaže, zakaj se je nekaj moralo zgoditi točno tako, kot se je. Vse to je pot, ki prinaša marsikaj. Tudi ovinke, ovire, izzive, nevarnosti. S strpnostjo, sprejemanjem in dojemanjem vsega kot del življenja sem sprejela tudi diagnozo. Nisem pustila, da bi mi rak spremenil mojo življenjsko filozofijo, saj sem ostala zaljubljena v življenje.
Zdaj še bolj kot prej. To mi je bilo položeno že v zibko. Pozitivno naravnanost sta name prenesla moja zlata starša in to je ena glavnih stvari, ki jo želim predati tudi svojima otrokoma.
S kakšnim namenom ste vašo preizkušnjo izpostavili javnosti?
Rak je bolezen, kjer se človek spremeni tudi vizualno. Ostala sem ne le brez las, temveč tudi brez obrvi in trepalnic. Ne bi se mogla kar naenkrat pojaviti na odru s pobrito glavo in reči, da sem se malo postrigla.
Ljudje so me videvali na onkološkem inštitutu. Ne bi mogla reči, da že več kot leto dni tja hodim na kavo in štruklje (ki so mimogrede res odlični :)). Ljudje so me spraševali, kako sem in kaj je novega. Druge možnosti, kot da povem, kaj me je doletelo, nisem videla.
Pomembno pa je samo to, kaj v takšni situaciji čutim jaz. Točno tako sem se odzvala. Brez vprašanj, kaj bo kdo rekel, kaj si bo kdo mislil, kaj bi kdo drug naredil. Vse to je nepomembno. V trenutku, ko sem izvedela, sem to brez zadržkov delila z vsemi, ki sem jih srečevala v svojem vsakdanjem življenju.
Kaj pa odnos medijev do vas?
Res je, da si v tem obdobju nikakor nisem želela medijske pozornosti in naslovnic časopisov z naslovom "imam raka". Zato sem medije prosila, da o moji bolezni ne pišejo in počakajo na trenutek, ko bom na to pripravljena. Hvaležna sem jim za srčnost, človečnost in spoštovanje, ki so ga izkazali. Morda bi mi bilo v primeru, da bi bila sama, vseeno, vendar imam družino.
Ko gre za otroke, se stvar močno spremeni. Marina je bila sicer res zelo majhna in ni vedela, za kaj gre, tega obdobja pa se ne bo niti spomnila. Karlo pa je vendarle vstopil v prvi razred, ko otrok tudi že kaj prebere. Res mu nisem želela dati tega bremena, da bi moral razlagati, zakaj je njegova mama brez las.
Zato sem si sprva nadela lasuljo. Želela sem, da je glavno zdravljenje za mano. Ko so bile kemoterapije in operacija mimo, sem začutila, da je moj rojstni dan pravi za to, da snamem lasuljo (pod katero mi je bilo takrat že zelo vroče) in podelim svojo izkušnjo. Tako je vse skupaj odmevalo v veliko bolj pozitivnem in navdihujočem vzdušju, saj so bili odzivi kljub šoku povezani z rojstnodnevnimi čestitkami in željami.
Kako poleg pozitivne naravnanosti in povezanosti z družino ohraniti notranji mir, ko se okoliščine zdijo nemogoče?
Moj notranji mir najbolj ustvarja zavedanje, da čas preživljam s pravimi ljudmi in ga ne zapravljam s tistimi, s katerimi nismo za skupaj. S tem ni prav nič narobe. Moj svet vodi in lepša eden mojih najljubših pregovorov: Živi in pusti živeti!
