Karmen in Rok Lužnik sta mlada zakonca, poročena približno leto in pol. Najbolj ju definira, da sta skavta, to je tudi prva od stvari, ki jo vedno povesta o sebi. Poznata se že dolgo, saj sta hodila v isto osnovno šolo in k skavtom, zbližala pa sta na duhovnih vajah, kjer sta sodelovala kot animatorja. Skupaj sta pela tudi v mladinskem zboru MPP.
Karmen je učiteljica razrednega pouka, sicer pa rada potuje, fotografira, rada si zapisuje svoje misli in ustvarja na različne način; z rokami in digitalnimi mediji. Rada se druži s prijatelji, gre na kakšen koncert in svoj čas preživlja v naravi.
Rok je od nekdaj navdušen nad dvema stvarema: lesom in vsem, kar je povezano z vizualno podobo, grafiko, mediji. Študiral je lesarstvo, nato pa je zašel v video produkcijo. Zelo rad gre v hribe, pleza, turno smuča, vodil je mladinski župnijski zbor, ko pa ima čas, se še vedno rad ukvarja z lesom.
Karmen in Rok skupni čas rada preživljata zunaj, v hribih, na potovanjih, ob dobri kavi in s prijatelji ob družabnih igrah.
Veliko časa pa posvetita fotografiji, fotografirata poroke, družine, pare, nosečnice in sta vedno odprta za raznolike fotografske projekte, ki spodbudijo njuno ustvarjalnost. Najdete ju pod imenom Korak fotografija in ju spremljate na njunem profilu na Instagramu.
Pravita, da se tako za fotoaparatom kot tudi sicer zelo dobro dopolnjujeta. Kaj vaju navdušuje drug pri drugem?
Rok: Karmen dopolnjuje tisti del mene, ki ni tako močan. Veliko dlje vztraja pri določenih stvareh. Je tudi tista, ki bo hitreje uredila in končala najino delo, ko veva, da imava za pregledati še več kot tisoč fotografij. Pri fotografiranju je zelo pozorna na detajle in ujame kak detajl, ki ga jaz sploh ne bi opazil ali ne bi pomislil nanj.
Karmen: Rok je bolj ekstrovertiran od mene in me tako dobro dopolnjuje, saj je tisti, ki me velikokrat povleče iz cone udobja. Občudujem to, da je spreten na toliko različnih področjih; oblikovanje z lesom, obvlada tehnične stvari, zna šivati in plesati, pa še vse zna popraviti. V tem, da se loti veliko različnih stvari, mi je velik zgled – meni moja perfekcionistična plat to velikokrat prepreči.
Imata enak pristop k fotografiji ali se v čem razlikujeta in s tem tudi dobro dopolnita?
Karmen: Oba imava rada pristni, dokumentarni stil fotografije, ki poroča o dogodku, tako kot se je zgodil. Sva pa v vseh teh letih fotografiranja porok in drugih dogodkov ugotovila, da se znotraj tega pristopa nekoliko razlikujeva.
Rok je običajno tisti, ki fotografira širše dogajanje, koordinira skupinske fotografije in pleza na lestve, drevesa in zidove. Večkrat se loti bolj tehničnega pristopa k fotografiji, ker mu je to v izziv.
Rok: Karmen pa je raje med ljudmi in išče pomembne interakcije in trenutke bolj od blizu. Ujame portrete in duše ljudi, išče lepe detajle in obožuje igre svetlobe.
Prisotna sta bila na že kar veliko porokah. Kakšna poroka je po vajinem mnenju najlepša?
Bila sva že na kar nekaj različnih porokah in vsaka je bila po svoje čudovita – velikokrat potočiva kakšno solzico, četudi se z mladoporočencema nismo poznali od prej.
Poroka je zagotovo najlepša takrat, ko vidiš, da se imata ženin in nevesta lepo, in da sta si naredila tako poroko, kot sta jo sama želela. To se res da opaziti; ker sta bolj sproščena in prisotna v trenutku. Na takih porokah in s takimi pari je res prijetno sodelovati.
Zelo rada imata skavtske poroke. Kaj vaju najbolj navdušuje na tovrstnih porokah, kaj jih naredi tako posebne?
Rok: Skavti imamo veliko izkušenj z načrtovanjem in smo velikokrat prav tisti, ki si poskušamo narediti poroko tako, kot smo omenili v prejšnjem vprašanju. Ko smo skavti na kupu, se takoj počutiš kot ena velika družina in zagotovo poznaš večino ljudi. Imamo tudi podobne vrednote in prepričanja, kar nas povezuje. Imeti take pare, s katerimi se povežeš na več nivojih, je zagotovo bonus za ustvarjalni proces fotografiranja.
Karmen: Skavtska poroka tudi velikokrat ni samo tista sobota, ampak vsi dnevi pred tem, ko se vsi skupaj trudijo, pripravljajo hrano, okrasitev in vse drugo. Pri takih dogodkih res vidiš, kako se imajo ljudje radi, in kako so si pripravljeni priskočiti na pomoč.
Rok: In tudi to, kako so potem vsi skupaj ponosni, ko vidijo, kaj so naredili za njiju. In to je največje darilo, ki ga lahko podarijo.
Karmen: Nekaj posebnega je na skavtski poroki zagotovo tudi špalir, ko se vse rutke zvežejo skupaj. Verjetno ima skavtski špalir v najinih srcih tako posebno mesto tudi zato, ker so ga svatje na najini poroki "postavili" tudi za naju. 🙂
Imata na zalogi kakšno situacijo s poroke, ki vama je še posebej ostala v spominu?
Zelo zabavno je bilo, ko smo se šli z mladoporočencema fotografirat v največjem dežju – cel dan je lilo. Vsi smo bili čisto blatni, ampak njima je bilo čisto vseeno, imela sta se res dobro, plesala sta in se smejala. Fotografiranje je bilo pravi užitek, ko sva videla, da jima ni problem, če bosta umazana od blata.
Imata kak poseben ritual ali navado, ko se skupaj odpravita na poroko ali družinsko fotografiranje? Se pogovarjata o tem paru ali so to samo tehnične priprave?
Rok: Nimava posebnega rituala. Največ je tehničnih priprav, uskladiva čas na fotoaparatih (če se spomniva), pogledava, da imava vse s seboj in da so vse baterije napolnjene.
Karmen: Imava pa tudi nek dokument, kjer imava vse podatke o poroki in paru, da nama kakšna informacija od zadnjega pogovora ponesreči ne uide. Pred poročnim dnem se zavestno opomniva, da ta zagotovo ne bo enaka kot prejšnja, in razmišljava o tem, kaj je paru pomembno.
Rok: Poskušava si tudi zapomniti, kaj smo se pogovarjali na sestanku, da najdeva tisto, s čimer ju lahko sprostiva, če opaziva, da sta nekoliko napeta.
Karmen: Fotografi smo od vseh ljudi največ časa skupaj z mladoporočencema, zato se nama zdi zelo pomembno, da narediva vse, kar je v najini moči, da sta poleg naju lahko sproščena.
Se vama zdi, da na porokah opravljata še kako drugo funkcijo kot samo to, da sta fotografa?
Rok: Z veseljem najinim parom dava kakšno usmeritev glede poteka dneva že na sestanku pred poroko, na poroki pa so te dodatne funkcije bolj nepredvidljive. 🙂 Na primer, glede čestitk po poroki paru svetujeva, naj se pomakneta v senco, ker ko se enkrat postavita na neko mesto, bosta morda morala tam ostati do zadnje čestitke.
Karmen: Na eni od porok je Rok na hitro popravljal mikrofon sredi obreda, ko je matičar opazil, da ne deluje, in ni bilo nikogar drugega, ki bi priskočil na pomoč. S seboj nosiva na primer tudi sprej za komarje, kremo proti soncu, maskaro, šivalni pribor, dežnike in še kaj.
Da boš vzel to s seboj na svoj poročni dan, verjetno ni tvoja prva misel, ker imaš kot ženin ali nevesta v glavi vse drugo. Prevzameva vse vloge, ki jih lahko, če to pomeni, da paru olajšava poročni dan.
Poleg porok rada fotografirata tudi družine, kajne?
Družinsko fotografiranje nama je zelo ljubo. V poplavah porok morda to ne pride toliko do izraza, ker ni tako pompozno, ampak nama res veliko pomeni, ker je družinski vsakdan res velik dar. Zelo dragoceno je, ko te ljudje spustijo v svojo hišo, v svoj vsakdan.
Rok: Še toliko lepše je, če naju na fotografiranje povabijo pari, ki so naju najeli tudi za poroko nekaj let pred tem. 🙂
Karmen: In ko vidiva poročni album ali poročne fotografije na steni, je res zelo prijetno in poboža srce.
Kaj vama pomenita poroka in zakon?
Rok: Ko se poročiš, zagotovo dobiš tisti globok občutek, da imaš za celo življenje ob sebi človeka, ki bo vedno tukaj in mu lahko brezpogojno zaupaš.
Karmen: Ja, po poroki res nimaš več pomislekov. Kar je po eni strani slabo, če začneš zakon jemati za nekaj samoumevnega. Zato se nama zdi pomembno vlagati čas v najin odnos in v odnos z Bogom. Zelo mi je všeč misel, da sva midva sedaj svoja družina.
Rok: Zelo lepo je, ker ljudje pomislijo na naju kot na celoto, na oba skupaj, ne več samo na posameznika.
Karmen: Je neka zapuščina, ki jo neseš s seboj v življenje. Nisi več samo ti kot posameznik s svojo zgodovino, ampak soustvarjaš skupno zgodovino in življenje, služiš drugemu, se učiš od njega.
Kako vajina izkušnja zakona vpliva na vajino delo? Zagotovo vidita poročne trenutke z drugačnimi očmi kot nekdo, ki (še) ni poročen.
Rok: Pri sebi sva videla, da so nama bile neke stvari pri poroki veliko bolj pomembne kot druge. Zato poskušava pare čim bolje razumeti in izvedeti, kaj je tisto, kar jim je pri poroki najbolj pomembno, in kaj je tudi tisto, kar res želijo, da poskusiva ujeti na fotografije. Zagotovo ni vsem pomembno isto. In to je v resnici čudovito.
Karmen: Meni se zdi zelo pomembno, da midva med seboj dobro komunicirava, in da najprej zagotoviva, da sva midva v redu, da potem tudi fotografiranje dobro uspe.
Rok: Zelo se trudiva, da prideva na poroko z razčiščenim odnosom, z glavo na pravem mestu, in da se trudiva, da je par na prvem mestu, saj je to njun dan.
Kaj sta se v vseh letih skupnega fotografiranja naučila drug o drugem?Karmen: Da sva tečna, če sva lačna. 🙂 Naučila sva se tudi, v katerih pogojih in kako najbolje delujeva. Če se zgodi neka stresna situacija, bova vedela, kdo od naju bo na kakšen način odreagiral, kdo bo prevzel pobudo in kako bova to situacijo rešila.
Rok: Ne zgodi se nama velikokrat, da sva oba v slabem momentu. Mislim, da se znava res dobro dopolnjevati in znava drug iz drugega potegniti dobro, če nastane problem.
Zelo rada raziskujeta nove kraje. Katero potovanje vama je ostalo v najlepšem spominu?
Karmen: Zame je bila to zagotovo Škotska. Od Slovenije do Škotske sva potovala s kamperjem in že to je bila res zanimiva izkušnja. Zelo dobro je bilo, ker sva se sproti odločala, kaj bi rada videla – in od takrat naprej najraje potujeva na tak način, bolj spontano in včasih tudi za nosom. Škotska ima posebno mesto v mojem srcu. Sonce je tam res drugače sijalo.
Rok: Veliko časa je deževalo, ampak sva bila res dobro pripravljena in z vsemi dežnimi pelerinami, čevlji in hlačami popolnoma nepremočljiva. 🙂 Mogoče nama je že en sam žarek sonca dal občutek, da je cel dan sončno vreme, ker sva bila pripravljena na najslabše in potovala s kančkom optimizma v prtljažniku.
