V življenju se srečujemo z različnimi izzivi, a le redki jih sprejmejo z neomajno odločnostjo in pozitivno naravnanostjo. Kristjan Valenčič Rožmanec je eden tistih, ki svojih omejitev ne vidi kot ovire, temveč kot del vsakdana.
22-letni mladenič na prvi pogled živi povsem običajno življenje. Rad se druži, telefonira, poje dalmatinske pesmi, uživa v sladki kavi z mlekom, blizu mu je moda, zato se rad lepo obleče. Po drugi strani pa potrebuje nekaj več prilagoditev, saj zaradi svojih zdravstvenih izzivov ne more vedno biti sam.
Kristjan živi z več diagnozami. Ena od njih je osteoporoza, zaradi katere ima krhke kosti. Poleg tega ima tudi respiratorne težave, kar pomeni, da ne more samostojno dihati in potrebuje ventilator. Zaradi teh prilagoditev uporablja različne medicinske pripomočke in cevke, ki mu omogočajo lažje dihanje.
"Moje roke so uporabne za zapestnice, noge pa za čevlje in dobre hlače. Premikam lahko le glavo in usta."
Zdravniki so ti ob rojstvu napovedali teden dni življenja, danes pa imaš 22 let. V čem se tvoj vsakdan razlikuje od vsakdana tvojih vrstnikov?
Moj vsakdan se predvsem razlikuje po tem, da moram vse bolj natančno načrtovati – kdaj, kaj in kako bo potekalo. Vendar tega ne jemljem kot oviro, temveč se trudim, da vse poteka čim bolj sproščeno. Zjutraj ob sedmih vstanem, počasi se uredim in odidem na pot. Vsak dan me odpeljejo v zavod Cirius Kamnik, kjer me prevzame medicinska sestra, ki me spremlja že 16 let.
Velika razlika pa je tudi ta, da imam vedno nekoga ob sebi, saj zaradi svojega stanja ne morem biti popolnoma samostojen. Seveda sem lahko v svoji sobi, če so moji doma, vendar popolnoma sam pa ne morem biti. Poleg tega potrebujem nekoliko več počitka, rad se uležem. To ni le potreba, ampak tudi nekaj, kar mi ustreza in kar rad izkoristim.
Ko pridem domov iz zavoda, me pričaka asistentka, ki mi pomaga pri preoblačenju, urejanju, kašljanju ter po potrebi pri prehranjevanju. Včasih kaj pojem, včasih pa samo spijem kavo, medtem pa na tablici gledam videe ali poslušam glasbo. Četrtki so posebni, saj imam takrat šolo petja, ki jo res obožujem.
Torej zelo rad poješ?
Ja, glasba me spremlja že od nekdaj. Sprva me je sicer zanimalo, kako izgleda delo športnega komentatorja. Hotel sem raziskati to področje, a sem hitro ugotovil, da to ni tako enostavno, kot sem si predstavljal. Zahteva veliko koncentracije in prisotnosti na dogodkih, kar bi mi predstavljalo izziv.
Potem sem začel razmišljati, kaj me resnično veseli, in ugotovil, da je to glasba. Hotel sem izvedeti več o petju, kako se ga pravilno izvaja, saj nimam "običajnih" pljuč, diham s pomočjo stroja.
Ker sem želel izboljšati svoje znanje, sem iskal možnosti za glasbeno šolanje. Nisem želel hoditi daleč, zato sem iskal nekaj, kar bi lahko potekalo na daljavo. Našli smo glasbeno šolo v Ljubljani, kjer sem dobil izjemno mentorico, Veroniko Kumer. Ona se je pred tem izobraževala na Nizozemskem, zdaj pa že dve leti sodelujeva.
Pod njenim mentorstvom sem posnel tudi priredbo pesmi Čuvam misto od Marka Škugorja. Dobil sem njegovo dovoljenje, za kar sem mu zelo hvaležen. Imel sem srečo, da sem lahko sodeloval s producentom Alešem Zibelnikom, ki živi blizu Horjula. Z Veroniko sva šla k njemu v studio, kjer smo pesem posneli v dveh urah.
Načrtujem, da bom spomladi ali poleti posnel tudi videospot.
Katere skladbe najraje prepevaš?
Kar se tiče glasbe, so med mojimi najljubšimi pevci Marko Škugor, Dražen Zečić in Ceca. Ne maram preveč novejše glasbe, saj se mi zdi, da ji manjka tista pristna kakovost, ki je bila značilna za glasbo v preteklosti.
Kako te sprejema družba in česa bi si na tem področju še želel?
V mojem primeru ni toliko vprašanje, kako me družba sprejema, ampak kako jaz sprejemam družbo. Takoj vem, kdo mi ustreza in kdo ne. Načeloma nimam težav z nesramnostjo ali nevljudnostjo. Bolj opažam, da so ljudje pogosto zadržani, morda celo prestrašeni. Ne upajo vprašati, ne vedo, kako naj pristopijo ali kaj naj rečejo.
Zdi se mi, da se stanje izboljšuje, ampak iskreno povedano se s tem ne obremenjujem. Preprosto sledim toku in se pogovarjam z ljudmi, ko se priložnost pojavi. Če ljudem pokažeš, da si sproščen, bodo tudi oni bolj odprti.
Kako pa je videti tvoje prehranjevanje? Je zaradi cevk prilagojeno?
Jem povsem normalno, le da mi hrano narežejo na manjše koščke, ker nimam zob za grizenje. Pijem po slamici. Hvala Bogu nimam nobenih alergij, saj poleg glasbe in športa zelo obožujem hrano. Najraje imam dobro salamo, čevapčiče in domačo govejo juho. :)
Ko si bil mlajši, si veliko časa preživel v bolnišnicah. Kako se spominjaš teh časov?
Doživel sem tako težke kot tudi lepe trenutke. Pridobil sem številne prijatelje, s katerimi se še danes srečujem. Ne smem pa pozabiti na medicinske sestre, ki so mi bile kot vzgojiteljice. Spremljale so me skozi vse pomembne mejnike – od učenja prvih črk in številk do prehoda v odraslost.
Skrbele so zame, me učile in mi pomagale razumeti, kako se spoprijeti z življenjem. Njihova podpora mi je pomenila neprecenljivo vrednost skozi vsa ta leta in še danes ohranjam stike z njimi.
Si velik oboževalec športa in športnih dogodkov. Kaj najraje spremljaš?
Jaz po navadi spremljam tisto, kar drugi ne. :) Rad gledam rokomet, predvsem Krim, nogometaše kluba Olimpija in košarkaše Olimpija. Skratka vse, kar je povezano z Olimpijo.
Ko sem bil mlajši, sem veliko časa preživel ob televiziji. Nekdo je moral biti vedno zraven mene, da mi je prestavljal programe, in tako se je največkrat znašel šport na ekranu. Sčasoma sem se nanj navadil in mi je postal zanimiv. Danes pa imam tablico in si lahko sam izberem.
Najljubši slovenski športnik?
Rokometašica Ana Gros.
Tvoja mama je ves čas ob tebi in ti nudi neprecenljivo podporo in pomoč. Kako bi opisal vajin odnos?
Imava zelo poseben odnos. Sva kot dva starejša zakonca. :) Sva prijatelja, veliko se pogovarjava … Seveda se včasih tudi skregava, saj veliko časa preživiva skupaj, zato je treba odnos držati na drugačni ravni kot običajen odnos med mamo in sinom. Vsak dan znova sem ji zelo hvaležen, za vse.
Tudi s sestro in bratom se zelo dobro razumemo. Veliko mi pomagata.
Se tudi ti od mame učiš vztrajnosti in optimizma?
Ja, vsekakor. Od nje sem se naučil, da če nekaj ne uspe, je vedno mogoče poskusiti na drugačen način, in na koncu bo že uspelo.
Če bi napisal pesem o svojem življenju, kakšen naslov bi ji dal?
To bi bila romantična balada z naslovom Ljubezen do življenja. Mogoče pa jo kdaj res napišem …
