Alice Cooper je eno najslavnejših imen ameriškega rocka in heavy metala. Gospod, ki je zdaj star 76 let, ima še vedno povsem rockerski imidž: hripav glas, dolgi, na črno pobarvani lasje, zagorela koža, črno obrobljene oči, nosi pa usnje in zašiljene kavbojske škornje. A nekoč pravi "poreden fant", ki je bil na odru poznan kot povsem podivjan, njegovi nastopi pa so imeli tudi elemente satanizma, zdaj pričuje o svoji spreobrnitvi in veri v Jezusa Kristusa.
Divja mladost – rock, mamila, pijača in vse drugo
Alice Cooper je zaslovel že v poznih šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja. Medtem ko so hipiji prepevali himne miru in ljubezni, je šla njihova pot v bolj temačne vode, zato so to zvrst rocka poimenovali tudi "šok rock". Poleg različnih scen na odru je seveda v potokih tekel tudi alkohol, prisotne so bile vse vrste drog.
Alice Cooper je pogosto preizkušal meje javnega mnenja do te mere, da so se vsi zgražali nad njegovimi nastopi, ki so bolj spominjali na kakšne grozljivke kot pa glasbeni nastop.
Rodil se je v katoliški družini in bil vzgojen strogo katoliško, obiskoval je verouk, nedeljske svete maše. A v mladosti in v času kariere se je odločil, da se bo od tega povsem odmaknil, zato je šel nalašč v nasprotno smer, ki pa ga je skoraj pripeljala do propada.
Točka preloma
"Postal sem alkoholik," pripoveduje. "Konstantno sem imel v roki pivo. To je bilo zame zdravilo, ki mi je pomagalo, da sem bil stalno lahko 'v redu'. Bil sem tudi zasvojen z mamili. Spominjam se trenutka preobrata, ko sem sam sedel v svojem dvorcu, žena se je pravkar odselila od mene, ker ni mogla več zdržati z mano."
"Pomislil sem, to je to. Pred sabo sem imel kepo kokaina, ob sebi pištolo. Nekako sem se odvlekel do kopalnice in ko sem se zazrl v svojo podobo v zrcalu, sem videl, da mi iz oči teče kri. Takrat sem se ustrašil, da bom umrl. V tistem trenutku sem se odločil, da se odvadim droge."
Zdravniki so mu dali še kakšen mesec življenja, če bi svoje početje nadaljeval. Opisovali so ga kot klasičnega odvisnika od alkohola in drog, zato so bili povsem osupli, ko se mu je uspelo v prvem poskusu odvaditi od vsega. "Po nekaj dnevih abstinenčne krize sem bil v redu. Povsem prepričan sem, da mi je Bog odvzel pijačo in drogo ter me pozdravil. To je bil čudež."
Novi človek
"Jezus Kristus je središče vsega, On je življenje samo. Če se naše življenje ne osredini okrog Kristusa, plavamo izgubljeni nekje v vesolju. Tega se ne da pojasniti z besedami, to doživiš v svojem srcu. In takrat si rečeš: 'Tega nisem vreden.' A ko je visel na križu, je že poznal moje ime in visel na njem tudi zame." Alice Cooper se je odločil, da bo še vedno roker, a da bo skozi glasbo pričeval o Kristusu.
"V vsakem besedilu skušam vsaj nekaj verzov usmeriti h Kristusu. Mnogo pisem sem že dobil, v katerih so mi ljudje povedali, da jih je kakšna moja pesem pripeljala na pot k Bogu."
"Najpomembnejši cilj vsakogar mora biti najti Boga," poudarja. "Če bi sestavljal svojo lestvico vrednot, bi bil moj odnos s Kristusom na prvem mestu. Nato sledi družina. Moja žena zna Sveto pismo na pamet, otroci so v šovbiznisu, ampak so vsi kristjani."
"Bog vsakemu potrka na vrata"
"Če nimaš Boga v svojem življenju, boš vedno skušal zapolniti to praznino. To so lahko droge, ferariji, žene, hiše, slava … Ampak nikoli ti ne bo uspelo. Tudi če to zanikaš, v resnici to iščeš. Ljudje se vržejo v različne stvari: budizem, vegetarijanstvo, jogo, marsikaj, ker iščejo Boga. A če enkrat prepoznamo Boga kot svojega Odrešenika, mu moramo začeti tudi odgovarjati s svojim življenjem. Ljudje pa se niso pripravljeni odpovedati samim sebi."
Alice Cooper je prepričan, da je Bog ozdravil in uporabil njegovo življenje zato, da bi lahko ljudem dal zgled, da se je možno odpovedati slabemu v življenju in se odpreti Bogu.
"Bog potrka na vrata vsakega človeka, o tem sem prepričan. Vsak pa se ima možnost sam odločiti. Odkar sem sam začel priznavati Boga in pričevati o Njem, je šlo moje življenje samo navzgor in to na vseh področjih. Največ pa je vredno to, da me je odrešil. Tega Bogu ne bom mogel nikoli povrniti."
