Vas je otrok znova vrgel na obrate? Kako ob izbruhu otrokove jeze ohraniti mirnost

Gotovo poznate situacije, ko na primer rečete otroku, da je čas, da greste domov, otrok pa začne cepetati, se metati po tleh in histerično jokati. Ali ko mu ne date lizike. Ali ko mu kosilo postrežete na napačnem krožniku. Ali ko ob osmih zvečer pač ne morete na obisk k babici, kot si je ravno tisto minuto zamislil.

Naj najprej razčistimo: To niso otrokove kaprice, s katerimi bi vas načrtno spravljal ob živce.

V takih primerih otrok doživi frustracijo, postavite mu neko mejo, ki mu ni všeč. Toda deli možganov, odgovorni za obvladovanje čustev, se pri otroku šele razvijajo, zato ne moremo pričakovati, da se bo triletnik zmogel umiriti sam. Niti najstnik ne. Tega mu telo še ne omogoča. On le izbruhne. Ključno pri tem pa je, da odrasli ob otroku ostanemo mirni in mu pomagamo razvijati zdrave načine izražanja čustev.

Rešitev je torej v starših. Kako v takšnih situacijah ohraniti mirnost?

Pomembno je, da se starši zavedamo, da otrokov izbruh jeze ni neposredno uperjen proti nam. Otrok se v taki situaciji ni odločil, da nam nagaja. Ne provocira nas, da bi "znoreli". Ni komplikator, ker noče pojesti drugače narezanega jabolka, kot si je sam zamislil. Situacija je drugačna, kot si jo je predstavljal, in te frustracije ne zna obvladati. Izrazi jo tako, da joka, morda tolče, razbija, grize, se meče po tleh in podobno.

Ta močno izražena čustva so lahko tudi posledica utrujenosti, lakote ali slabega počutja. Ko starši to razumemo, lažje obvladamo svoj morebiten burni odziv in se osredotočimo na otroka ter njegovo potrebo po pomoči pri uravnavanju čustev.

Otrokovi možgani še ne zmorejo mirnega odziva, zato potrebujejo možgane staršev, tako imenovano koregulacijo staršev. Potrebujejo odraslega, ki jih bo umiril in jim pokazal pravi odziv.

Če se starši ob izbruhu jeze odzovejo s kričanjem, zaničevanjem ("Poglej se, kaj si naredil!", "Kaj se pa tako dereš?") ali kaznovanjem, otrok dobi sporočilo, da je takšna oblika izražanja normalna. Posnemali vas bodo.

Nič tudi ne bo pomagalo, če mu prigovarjate, naj se umiri. Ne zmore se. Zato potrebuje vas. Zdržite z njegovimi čustvi.

Za otrokov razvoj je ključno, da se vi odzivate mirno – da ste mirni, govorite mirno in tiho. Da obvladate svoja čustva, otroku nudite varen prostor, da bo izrazil svoja (otroku dovolite, da joka, in ste mirno ob njem), ter mu jih pomagate obvladati.

Ključ je seveda v tem, da starši nismo preobremenjeni, preutrujeni, pod stresom. Da smo sami čustveno stabilni. Ne gre vedno, a splača se truditi za to.

To predvsem pomeni, da mora staršem po službi in vsakdanjih obveznostih dobršen del energije ostati še za otroke. Ti so ena od naših prioritet, mar ne? Ne dovolimo, da se morajo otroci zadovoljiti le z ostanki naših moči. Naklonimo jim svoj čas in dobro počutje.

Morda bomo ob izzivih starševstva odkrili, da iz svojega otroštva nosimo bremena, nepredelane travme, ki nam onemogočajo, da bi se na izbruhe svojih otrok odzvali mirno.

Kar nekako navajeni smo, da se starši odzivamo s kričanjem (ker so naši starši verjetno kričali na nas), in to impulzivno prenašamo na svoje otroke. V marsikateri družini za izražanje čustev ni bilo prostora ali pa tega sploh niso znali. Morda nas otrokov jok zato spravlja v nelagodje in se ga bojimo. Morda smo v svojem otroštvu izkusili različne zlorabe, osamljenost, zapuščenost.

Vse to so področja, ki jih moramo ozdraviti najprej pri sebi, da bomo lahko postavljali zdrave temelje otrokom.

Tak pristop nikakor ne pomeni, da otroku popuščate, da dela, kar hoče. Po tem, ko mu nudite varen prostor in je slišan, mu morate mirno in spoštljivo postaviti jasno mejo. Otrok mora vedeti, da je sicer normalno, da kdaj čutimo jezo, žalost, razočaranje, a to ne pomeni, da lahko udarjamo, kričimo ali mečemo predmete.

Ne bojmo se osebne rasti, ampak vzemimo te izzive kot priložnost, da bomo tudi sami živeli polneje. S potrpežljivostjo in ljubeznijo bomo pripomogli, da bodo otroci postali čustveno stabilni in samozavestni odrasli.