Mame v sodobnem času pogosto nosijo breme mnogoterih odgovornosti. Poleg službe, domačih opravil in skrbi za družino se pogosto znajdejo v situaciji, ko jim zmanjka časa in prostora zase ali pa nase ob vsem preprosto pozabijo. Kako lahko najdejo notranji mir in počitek? O tem smo se pogovarjali s sestro Ireno Mohorič, ki v Hiši kruha vodi program 24 ur za mame.
Sestra Irena, program 24 ur za mame se sliši kot nekaj, kar nudi poseben trenutek oddiha. Kaj je bil navdih za program in kaj mame ob njem doživijo?
Mame vseh starosti že več kot deset let v Hiši kruha najdejo mir, počitek, prenovo, notranji zagon za pot naprej. Morda se zdi malo, a 24 ur od petka zvečer do sobote zvečer je dovolj, da si mama odpočije, da razbere, kje je na poti življenja, se poveže s svojimi željami in potrebami ter najde luč in moč za naslednji korak. Vse to ob posebni vaji pogleda na svoje življenje z vidika večnosti, Božjega kraljestva, sicer ostanemo nesrečno ujeti v končnost samo tega časa in prostora.
Že več let izkušam pri sebi in drugih, da se človek celostno spočije in prenovi, ko dobi duhovno hrano. Ni dovolj, da zamenjamo prostor in (si) izpolnimo vse želje, tudi tiste, ki nam jih družba ustvari.
Treba je nahraniti notranjega človeka, če se izrazim s sv. Pavlom. Zato je v soboto zjutraj vedno nagovor ob Božji besedi, ki nas povede v temelje našega bivanja, hrepenenja, smisla. Božja beseda je polna Svetega Duha, se pravi življenja, luči, moči; če se ji odpremo, nas nahrani in nam da prenovljen pogled.
Veliko mamic se morda vpraša, kako naj najdejo počitek v Gospodu, ko pa so vsak dan obdane s hrupom in obveznostmi. Kaj jim svetujete?
Tisti, ki svetuje, je Sveti Duh; je tudi tisti, ki tolaži, usmerja, daje moč in luč, kako naprej. Tako meni kot mamam, saj smo vse skupaj del Kristusovega telesa, ki je živo, polno Svetega Duha. Je pa zelo lepo, ko vse skupaj prisluhnemo Duhu in nam pokaže pot naprej.
Če katera od mam želi, se lahko tudi osebno sreča z menoj, da podeli, kar nosi, razmišlja, in skupaj vidiva, kako naprej. Ob refleksiji na koncu programa ima vsaka mama neko luč, smer, seme Božje besede, ki jo je čez dan prejela za pot naprej. K temu se mame lahko vračajo v vsakdanjem življenju, ko nastopi zmeda, ko je težko, da se lahko zopet umirijo in gredo naprej.
Glede na to, da program izvajate že vrsto let, so med udeleženkami verjetno tudi povratnice. Kakšni so njihovi vtisi, kaj povedo?
Marsikatera mama ob ponovnem prihodu na ta program podeli: "Zaradi programa 24 ur za mame pred božičem je bil letos božič povsem drugačen!" ali: "Še tri mesece sem živela iz tega, kar se je v tisti soboti zgodilo!" in podobno. Gospod hodi z nami, v nas, nas spremlja, je bolj živ in resničen kot hrup, težave in trpljenje; je pa res, da je njegov glas najtišji in navzočnost taka, kot da ga ne bi bilo.
Vendar ko imamo seme njegove Besede, ki se je že dotaknila našega srca, imamo bližnjico do odnosa z Njim, kot imajo mame določene besede ali načine, da pridejo do src svojih otrok.
Kaj mame v vašem programu najbolj preseneti?
Najprej to, da so lahko svobodne, da iz ponujenega izberejo, kar potrebujejo: od tega, da se naspijo, sprehodijo, poklepetajo, do tega, da so v tišini z Božjo besedo, pristopijo k zakramentu sprave in vse izročijo na oltar pri sveti maši.
Mnoge so začudene, koliko prejmejo v tako kratkem času; hvaležne so, da je kosilo na mizi, da je za vse poskrbljeno, da imajo svojo sobo, da Božja beseda govori in tudi deluje, da se srečajo z drugimi mamami, ki so morda v podobni situaciji ali pa so iz nje že izšle in so si v navdih.
Kaj bi sporočili mamam, ki čutijo, da so izgorele, a si ne morejo vzeti časa zase?
Mamam večkrat rečem, da otrokom lahko dajo le to, kar same prejmejo. Otroci ne živijo le od mleka, sendvičev in treningov, ampak se hranijo z ljubeznijo staršev, njihovim mirom, veseljem, smislom. Marsikatera mama reče, da se ji na pot prav v petek popoldne postavijo nepremostljive ovire in bi že ostala doma, pa se vse nekako reši.
Druga podeli, da jo otroci sprašujejo, kdaj bo spet šla, ker je tečna, in ko pride nazaj, je v redu. Naše življenje ni zacementirano, je pa težko delati spremembe, ker se jih velikokrat bojimo, ker potem ni tako, kot smo navajeni. Ko pa se v nas resnično prebudi želja in potreba po tem, da se soočim s tem, kje sem, kam grem, kdo sem, se najde tudi pot.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
