Poklicna pot Jana Gerla je v veliki meri povezana z računalniki. Prostočasna z žogo in še bolj z glasbili. Ustanovitelj skupine Proper in orglar v domači župniji je poročen z Andrejo, ki je na Aleteii že gostovala. Zdaj Moške skrivnosti odstira Jan.
Služba, žena, otroka, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Domišljam si, da precej dobro. :) Glavna ugotovitev teh dobrih sedmih let zakona je, da če sva z ženo povezana (midva rečeva "posyncana"), se da vse rešiti brez kakšnih resnih pretresov. Predvsem je takrat dovolj časa za vse – že med kakšnimi domačimi ali drugačnimi opravili si z ženo in družino lahko namenimo dovolj časa, da nama obema ostane kakšen večer zase, če ga potrebujeva. Meni s kakšno košarko ali pevskimi vajami, njej kako drugače.
Kako razvajate svojo ženo?
Mislim, da ne spadam med tiste, ki bi jih žene označile za romantike. :) Še najbolj se izkažem, ko sem res pozoren IN si tudi zapomnim IN izpolnim kakšno željo, ki jo Andreja pove tako mimogrede. Hkrati se trudim zaznati, kdaj ima zalet ustvarjalnosti ali več obveznosti v svojih projektih. Takrat skušam prevzeti čim več logističnih in gospodinjskih obveznosti ter svoje projekte umakniti v ozadje.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
V resnici sem precej stereotipen. Se celo trudim, da bi pozitivni stereotipi držali zame. Mislim, da sem precej dober kuhar, če je to, da se moški v kuhinji ne znajdemo najbolje, eden od teh mitov. Je pa res, da žene ne sme biti zraven, sicer jo bom prav stereotipno večkrat vprašal, kje imamo kakšno stvar.
Ste ena gonilnih sil skupine Proper. V kakšni kondiciji ste? Kaj vas žene naprej?
Properji igramo več kot kdajkoli prej. Omejili smo se na zaključene zabave, kot so poroke, maturantski plesi in službene zabave, tako da s svojo glasbo ne koncertiramo več. Po več letih nastopanja zdaj tudi jaz končno uživam v tem. Najverjetneje zato, ker smo ekipa, ki ji popolnoma zaupam in vem, da se bo maksimalno potrudila za vsak nastop. Pa tudi repertoar imamo že dovolj širok, da lahko zadostimo praktično vsaki družbi. To čutijo tudi naročniki in poslušalci in to lahko od nas pričakujejo tudi v prihodnje.
V župniji ste tudi organist. Kako preklapljate med eno in drugo zvrstjo? Zakaj vas orglanje veseli? Kako z njim duhovno rastete?
Med zvrstmi ni težko preklapljati, bolj je težava z nedeljskim vstajanjem po sobotnih nastopih dolgo v noč. Priznam, da je s tem vsako leto težje, sploh odkar živimo v župniji Notranje Gorice, kjer je nedeljska "deseta" maša že ob devetih.
Pri orglanju in drugih mojih udejstvovanjih me najbolj veseli to, da s tem (ponavadi) pozitivno vplivam na ostale. Župniku se še posebej kar smeje, ko sliši orgle, saj prej župnija kar nekaj let ni imela organista.
Veliko let je preteklo od časov, ko so mi bile orgle zgolj zanimive, do zavedanja, da župnijski sodelavci nudimo svoje talente in čas za dobro skupnosti, tudi ko nam to ne ustreza najbolj, in do tega, da za to ne pričakujemo ničesar ne zemeljskega ne nebeškega in na koncu, da je vse to v Božjo slavo.
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Rad imam skupinske športe, predvsem košarko in nogomet. Poleg prepotrebne rekreacije je to tudi razlog za druženje.
Za klene fante in gospode
''Očetovstvo me izpolnjuje, ker …"
… me spodbuja k temu, da aktivno delam na sebi. Naukov otrokom ne morem zgolj deliti, ampak jih moram tudi sam živeti.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
1. Menim, da skupnosti na splošno izgubljajo bitko z individualizmom (sploh od časa korone naprej). Tako religiozne kot druge.
Ko smo se preselili, so nas takoj sprejeli v župnijsko skupnost – v zakonsko skupino in k zboru, bivši soigralec me je priključil h "košarjem" in v pol leta smo se počutili veliko bolj domače, kot bi se sicer.
2. Manjka zavedanje, da nobena stvar, še posebej kakšna družbeno-politična tema, ni črno-bela. V vojnah se ne borijo dobri proti slabim, če podpiraš eno točko političnega programa, še ne pomeni, da se strinjaš ali se moraš strinjati z vsemi itd.
3. Primanjkuje individualne odgovornosti. Kaj lahko jaz naredim, da bo situacija boljša, namesto da so za vse slabo, kar se mi dogaja, krivi sistem, politika ali nekaj drugega?
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Morda ne najbolj v življenju, zagotovo pa sem v zadnjem času največ razmišljal o prijateljevi izgorelosti, ki sem jo do takrat vzvišeno pripisoval nekakšni "mentalni šibkosti". Prijatelj mi je v marsičem podoben in prišel sem do sklepa, da če se lahko to zgodi njemu, se lahko tudi meni. Zdaj si prizadevam za to, da se lahko uležem na kavč brez slabe vesti, da bi moral nekaj delati.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Kljub temu, da se k temu ne morem zavezati vsako leto, sem največ napredoval v programu Exodus 90 ali "vodenem podaljšanem postu", kot bi ga opisal. Veliko doda tudi župnijska zakonska skupina, v kateri je sedem parov in za zdaj 21 otrok. Tako dobro skupino privoščim prav vsakemu!
Vaša največja osebna in družinska želja oziroma cilj za prihodnost?
Vzgojiti otroke v dobre, odgovorne in sposobne odrasle ter znati biti zadovoljen in srečen tudi v najbolj preprostih trenutkih življenja, ki nam je dano.
