Mirana Rudana na odrih spremljamo že 40 let in zdi se nam, da se je le malo postaral, manjša sprememba se je zgodila le v pričeski. Novoletnih zabav in druženj si več ne znamo predstavljati brez napenjanja glasilk ob skladbi Na božično noč. Danes ga lahko najdemo tako v duetu z Vilijem Resnikom kot tudi Janom Plestenjakom.
Dokumentarec z naslovom Amen, ki je bil izdan lani, nas popelje skozi vaše sodelovanje v skupinah Moulin Rouge, Rendez Vous, Pop Design ter Miran Rudan inDESIGN. V katerem bendu ste lahko najbolje izrazili sebe, svojo energijo, glas, karizmo?
V vseh skupinah sem sebe lahko izrazil na podoben način. Nenehno me namreč vodi želja po izboljšanju. Po desetletjih nastopanja imam vedno razlog, da rad stopim na oder.
Glasbeniki smo drugačni od večine, saj moramo biti vedno v "svojem momentu". Priznam pa, da pridejo tudi dnevi, ko se mi nič ne da in se mi vse skupaj vleče v nedogled. Ampak ti dnevi minejo.
Ko že ničkolikokrat zapojete skladbo Na božično noč, pa vam res ni do tega, kako se motivirate?
Skoraj vedno mi je do tega, saj me tovrstna glasba pomirja. Te pesmi so v meni pustile svoj pečat in vsakokrat jih doživim drugače. Nekaj od teh skladb mi je zaznamovalo celo življenje in nekatere so moje avtorsko delo.
Leta 1992 ste s skupino Pepel in kri nastopili na Evroviziji kot spremljevalni vokal Tota Cotugna pri skladbi Insieme. Se še spomnite te izkušnje?
Seveda. K sodelovanju me je povabil vodja skupine Pepel in kri Tadej Hrušovar, ki je v tistem času kot avtor precej nastopal po jugoslovanskih festivalih in bil zelo uspešen tudi v Sloveniji. On je bil "kriv" za to, da sem s Pop Designom dvakrat nastopal na Splitskem festivalu.
Kot spremljevalnega vokalista me je po mojem odhodu iz skupine Pop Design Tadej povabil tudi na Evrovizijo. Včasih smo sanjali o tem, da bi zmagali na Evroviziji – to je bil vrhunec za vsakega glasbenika. Toto Cotugno je postal veliki zmagovalec. Brez težav me lahko pokličete z imenom Srečko. (smeh) Doma še vedno hranim zmagovalno evrovizijsko vazo in z menoj bo ostala do konca življenja.
Romantična besedila znate predstaviti zelo prepričljivo. Kako je videti vaša romantična plat?
Z izbranko Anito sva skupaj že sedemnajsto leto. Privlačiva se ravno zato, ker sva si različna med seboj. Že ob prvem stiku sem spoznal, kako zelo je sunkovita in kako bliskovito počne stvari.
Zares težko je najti osebo, s katero se tako zelo razumeš, kot se midva, in se ne zapletaš v prepire. Anita skrbi za dogovore, organizira dogodke, skrbi za timing. Moram jo pohvaliti, da ima vse urejeno do potankosti.
Poleg posla pa naju seveda druži tudi romantika; če je ne bi bilo, bi se kje drugje verjetno zalomilo. Ne morem verjeti, da je šlo mimo že sedemnajst skupnih let. Če čas tako hitro teče, to verjetno pomeni, da nama je bilo nenehno lepo. Ljubezen še vedno traja in tako bo tudi v prihodnje.
Poklic glasbenika je specifične narave. Odsotni ste ob urah, ko se povprečni javni uslužbenec po službi sprošča doma. Za katere stvari ste v tem smislu hvaležni vaši dragi?
Razen kuhanja, ki ga z veseljem opravim sam, za vse drugo krasno poskrbi Anita. Moram pa dodati, da tudi glasbenik ni lahko biti, saj smo nenehno zasedeni. Med tednom potekajo snemanja, promocije, dogovori. Če smo ob petkih ali sobotah prosti, smo tega nadvse veseli.
Pri čem ste kot oče najbolj soudeleženi pri vzgoji? Luka je sicer pri 33 letih samostojen, imate pa še mlajša sinova Nika (12) in Nina (14).
Otroci dandanes zrastejo in vse doživljajo prej kot mi. Ni mi všeč, da so tako zelo vpeti v tehnologijo. Čutim pa, kako veliko jima pomeni, ko čas preživimo skupaj, npr. na skupnem kosilu v restavraciji.
Anita zelo lepo skrbi zanju, kar se pozna tudi pri tem, da jima gre v šoli zelo dobro. Moja draga je učiteljica že po naravi, vse zna narediti dokaj hitro in pri tem je precej točna.
Vaš stric je Albin Rudan, ki je 30 let igral klarinet pri Avsenikih. Kateri Avsenikovi skladbi bi lahko vi osebno najbolje pustili svoj pečat?
"Tam kjer murke cveto ..." (zapoje). Morda naredim celo priredbo. V preteklosti mi je to že uspelo s priredbo Laure ni več (orig. Laura non c’e) in s pesmijo Na nebo (orig. Ein Stern), zato mislim, da tudi tokrat ne bi bilo težav.
Poudarjam pa, da je stric Albin nedvomno boljši glasbenik od mene, saj je klarinetu znal vdihniti dušo. Ne govorijo zastonj, da takšnega klarinetista ni bilo in ga še dolgo ne bo.
Vaš EMŠO kaže, da boste letos praznovali okroglo obletnico, četudi ni videti. Katero je vaše največje spoznanje, ki pa je bilo drugačno v mlajših letih?
Bila so obdobja, ko sem bil lahkomiseln in me je zanimalo le to, da mi bo s čim manj dela čim lepše, da bom imel čim več denarja, se vozil z dobrimi avtomobili, preživljal čas na morju ter hodil v Italijo kupovat trendovske obleke.
Čutil sem, da mi zaradi popularnosti to pripada. Sčasoma sem spoznal, da lahko vse, za kar se trudiš in kar narediš, v minuti zapraviš. Človekova največja šola so izkušnje.
Slovenija si je oddahnila, ko ste po dvajsetih letih odložili bojno sekiro z Vilijem Resnikom. Postala sta kolega in skupaj prepevata na slovenskih odrih. Nekje ste povedali, kako veliko lepih lastnosti vidite pri Viliju. Ko z oddaljenostjo gledate na vajin spor, kaj ste se iz njega naučili?
Do prepira lahko pripeljejo tudi ljudje oz. okolje, ki so v tem soudeleženi. Oba sva prišla iz iste popularne skupine, za katero sva naredila ogromno. Enostavno se nisva marala. Jaz se nisem zmenil zanj, on pa ne zame. Vse skupaj je bilo videti kot majhna glasbena vojna.
Spoznala sva, da je šlo za otročji prepir in da sva midva tista, ki nosiva veliko breme benda. Ugotovila sva, da zdaj dobro sodelujeva in neizmerno paševa v duet. Pogovarjala sva se o tem, kako neumna sva bila, da sva si očitala najine izjave in škoda, da nisva sodelovala že prej. Čas naredi svoje. Rudan in Resnik sva v zadnjem času postala precej velika poslovneža.
Vsak od vaju je unikaten in ima svoje vrste karizmo, kajne?
Različna sva si kot človeka in tudi kot glasbenika. A ravno tu leži bogastvo, saj lahko v duetih vsak izmed naju izrazi delček sebe. Poslušalci zatrjujejo, da pod odrom neizmerno uživajo.
Pred 25 leti ste s skuterjem, ko ste se vozili brez čelade, doživeli hudo prometno nesrečo, poškodovali ste si glavo in bili v komi. Znova ste se učili govoriti, brati, hoditi. Dejali ste: "Nekdo nad mano pa je vendarle hotel, da preživim najhujše, hvala mu!" So občutenja tudi danes podobna?
Kot sem že poudaril, bi se lahko preimenoval v Srečka Rudana. Res sem imel srečo. Vsi ljudje verujemo v nekoga. Tudi sam sem imel občutek, da me nekdo čuva, in tudi danes občutim podobno.
Neverjetno je, kaj vse se mi je pripetilo v letu 1999: dve nesreči – ena s skuterjem in nato še s kolesarko ter moja najbolj prodajana plošča. V tistem letu so se vsi postavili proti meni, a preživel sem.
Verjamem v to, da je glede tega, kar se je zgodilo, treba biti pošten, zato o tem tudi javno govorim. Zdaj, ko je tako težka "šola" za menoj, verjamem, da sta se obe nesreči zgodili z razlogom.
