Bog jo je pri 18 letih poklical za redovnico: “Preprosto greš za srcem”

Sestra Grażyna Mech iz reda frančiškank Marijinih misijonark je 6. januarja praznovala 50 let redovnega življenja. Poljakinja, ki je študirala in delala tudi v Franciji, Švici in Kongu, že 20 let živi v Sloveniji, ki jo je vzljubila na prvi pogled, ta ljubezen pa traja še danes.

"Če gledam nazaj, je 50 let hitro minilo. Ko pa pomislim, kaj vse sem doživela, je ogromno. O svoji poti bi lahko napisala knjigo. Predvsem pa o tem, kako Bog vodi človeka," z nasmeškom pove sestra Grażyna (lat. gratia, milost).

Je najmlajša v družini in kot peti otrok ni bila zaželena. Rodila se je deset let po koncu vojne, oče je bil nekaj let po vojni še v zaporu, razmere so bile zelo težke. Želela pa jo je družina očetovega brata, ki naj bi jo posvojila.

Nameravali so jo predati na štefanovo, ko je bila krščena, vendar je do takrat domačim prirasla k srcu in je mama ni več želela izročiti. Čeprav so ravno tistega leta na Poljskem uvedli možnost splava, se je mama ni poslužila. Za to odločitev je s. Grażyna staršem zelo hvaležna. "Sam Bog me je hotel. Želel je, da živim."

V družini so bili tradicionalno verni. Otroci so hodili k verouku, kjer so imeli čudovite duhovnike in peli francoske duhovne pesmi. "To so bile pesmi, ki se dotaknejo srca. Zelo so me zaznamovale. Začutila sem, da me ima Bog rad in da bi želela svoje življenje darovati."

Najstniški zanos jo je gnal in pri 18 letih je želela postati redovnica, da bi o tej ljubezni pripovedovala vsemu svetu. Domači duhovnik ji je svetoval, naj gre v misijonarsko redovno skupnost – k frančiškankam Marijinim misijonarkam.

Bila je zelo živahno dekle, nobena zabava v domačem kulturnem domu ni minila brez nje, zelo rada je plesala folklorne plese in pela. Pripoveduje, da je bila zato nad svojo odločitvijo celo sama presenečena, starši pa so se bali, da se s tem obsoja na revščino. "Ko si mlad, ne razmišljaš, kako bo, ali se splača ali ne. Preprosto greš za srcem."

Prej nikoli ni brala Svetega pisma, o redovnem življenju ni vedela nič. Potem pa so jo prevzele besede iz psalma: "Gospod, stkal si me v materinem telesu. Kako čudovito si me ustvaril!" (prim. Ps 139). In še: "Tudi če bi te mati zapustila, te jaz nikoli ne zapustim." (prim. Iz 49,15)

Sestra Grażyna je v svojem redovnem življenju srečna, čeprav sploh ni bilo vedno lahko. Ob vstopu v samostan ji je bilo zelo težko vstajati ob pol šestih zjutraj. "Učila sem se trdega življenja. Veliko stvari nisem razumela, na primer psalmov. A Gospod me je vodil. Danes so moja najljubša molitev."

Velika preizkušnja je bil tudi odhod v Afriko. "Ko sem leta 2000 iz Rima dobila pismo, da sem poslana v Kongo, kjer je bila vojna, sem se počutila, kot bi mi nekdo odrezal noge. Kaj bom jaz tam lahko naredila? Rekla sem: 'Bog, vzemi mi življenje, ampak ne grem.'" Šla je k maši in župnik jo je prosil, da prebere Božjo besedo.

Čeprav je zaradi razburjenosti komaj lahko brala, ji je iz prebranega Gospod sporočil: "Pošiljam te v poganske daljne krajine … Ne boj se … Jaz bom s teboj!" Takoj je spremenila odločitev: "Dobila sem krila. Seveda grem!"

Tudi življenje v tej srednjeafriški državi je bilo težko. Ubili so ogromno civilistov in štiri misijonarje. Mrčes, vročina, tropske bolezni, primanjkovalo je pitne vode. "A naučila sem se živeti s tem. V primerjavi z Evropo nimaš nič, a živiš. Ljudje so me naučili hvaležnosti." Od takrat naprej so njene prve besede, ko se zbudi: "Jezus, hvala ti! Hvala za novo rojstvo!"

Pred afriško izkušnjo so jo leta 1995 iz Francije poslali v Slovenijo. S tem ni bila zadovoljna, ker je želela v misijone. "Ko pa sem prišla, se mi je zdelo, da je Slovenija tako čista, nedolžna, vse je neverjetno lepo. Otroci pridni, lepi. Hodila sem v hribe, na koncerte! Ljudje dobri, radodarni. Vsak dan me je pred vrati čakalo kakšno darilo. To je raj! Meni gre tu predobro!"

Ko je šla v Afriko, se ji je zdelo, da je vsa Slovenija šla z njo. "Številni so me klicali po telefonu. Večino darov za svoje tamkajšnje delo sem prejela prav iz Slovenije."

Ko so ji nekoč ukradli torbo z osebnimi dokumenti in 1.000 evri – darovi, ki jih je za nakup fotokopirnega stroja prejela iz Slovenije, je o tem dogodku poročala Misijonskemu središču Slovenije in prejela tolažilen odgovor, ki je izražal skrb in obljubo, da bodo zanjo molili in ji tudi finančno pomagali.

"Dobila sem tako moč, da bi lahko premikala gore! Ganila me je njihova skrb in občutek, da nisem sama." Finančne pomoči pa je prejela trinajstkrat toliko! Tako si je lahko uredila nove dokumente, kupila fotokopirni stroj, zgradila še polovico vrtca, ki ga je vodila, in dokupila, kar jim je v vrtcu manjkalo. "Bog naredi čudež! In ta čudež traja še danes, ker otroški vrtec še vedno deluje."

Leta 2010 so ji zaradi zdravstvenih težav odsvetovali, da se vrne v Afriko. Spet je prišla v Slovenijo. "Tu mi je čudovito, nič pa mi ni žal, da sem doživela afriško stisko ljudi, negotovost, pomanjkanje hrane, tropske bolezni. Veselim se, ker sem videla, v kakšnih razmerah ljudje živijo. Vse je milost. Ko zaupaš, Bog ne zapusti nikogar."

Velika ljubezen sestre Grażyne je petje in vodenje župnijskega zbora, rada pa tudi hodi po slovenskih župnijah, po ljudskih misijonih in tako še boljše spoznava vso Slovenijo. "Vi ste misijonarji. Vaša Cerkev je misijonska, živa. Na teh župnijah čutim, da se zavedate svojega krsta, svoje odgovornosti za Cerkev. Kakšne lepe družine! Kako zavestno živite z Bogom! Sveto pismo ni le na polici, ampak je živo!" navdušeno pripoveduje sestra.

Pravi še: "Izrael je bil izbrani narod, a zdi se mi, da je vaš tudi. Bog vas je kot narod izbral, ker ve, da boste sodelovali z njim. Ve, da lepo skrbite za pokrajino. Poglejte, koliko cerkva, koliko je znamenj vaše vere! To govori o vaših prednikih. Še danes lepo skrbite zanje, niso zapuščene, lepe so. In čuti se Duh, molitev, ki je tam."

Kako pa danes mlade navduševati za posvečeno življenje? "Mislim, da je treba preprosto živeti svoje življenje. Nič posebnega ni treba početi. Prepričana moram biti o lepoti svojega življenja. Predvsem pa moraš biti to, kar si. Ne bojimo se pokazati, da nismo popolni. V naši skupnosti je vsaka drugačna. Dober zgled dajemo, ko si znamo reči oprosti in prosim."

Pravi, da jim tudi njihova mednarodna skupnost pomaga, da se bolje slišijo. Ko na primer Nefrancozinje želijo kaj povedati v francoščini, morajo to storiti počasi, mirno, jasno, če želijo, da jih druge razumejo. "Učimo se poslušati in se imamo rade. Povezuje pa nas molitev: Ko si podelimo, kako nas je Božja beseda nagovorila, se najgloblje spoznavamo in se prek tega še bolj vzljubimo."

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 74, številka 5.