Imam slabo vest, ker imam enega od otrok v družini raje kot ostale

Kot ena izmed devetih otrok v družini se spominjam, kako smo bratje in sestre pogosto dražili starše z vprašanjem: Ali sem jaz tvoj najljubši otrok? Oče je bil ogorčen in je otroku, ki je v tistem trenutku stal pred njim, rekel seveda – zdaj pa isto počne z vnuki. Mama pa je razpravo hitro prekinila s preprostim odgovorom: Nimam najljubšega otroka.

Pa vendar je pojem pristranskosti globoko navzoč v številnih družinah in to je vprašanje, ki lahko prav po tihem najeda otrokovo srce: Ali sem najljubši otrok svojih staršev? Ali še huje: Zakaj nisem?

Morda se celo starši v tihih trenutkih svojih misli kdaj pa kdaj soočajo z občutki, ki jih niso nikoli pričakovali – z močno povezanostjo z enim otrokom, zaradi česar pod vprašaj postavljajo lastno pravičnost.

Bodimo iskreni: družinsko življenje se včasih lahko zdi kot nekakšna šala, v kateri bo nekdo zdaj zdaj zaklical: Zakaj pa Janezek dobi dve kepici sladoleda in jaz samo eno?! Dobra novica? Če te občutke premagujemo s kančkom humorja in veliko srčnosti, se družinski člani lahko v resnici še tesneje povežejo med seboj.

Otroci so po naravi detektivi in pri tem niso najbolj obzirni. Opazili bodo, kdo je deležen najlepšega nasmeha, ko vstopijo v sobo, čigava šolska risbica visi na hladilniku in kdo vsaj na prvi pogled preživi največ časa z mamo ali očetom. Da ne ravnate pošteno, vas bodo opozorili z odzivom, ki si resnično zasluži oskarja.

Čeprav te zaznave niso vedno utemeljene v stvarnosti, so izredno pomembne. Občutek, da so manj videni ali manj cenjeni, lahko v mladih srcih zasadi semena negotovosti.

Starši se seveda zavedajo, da ljubezen ni igra z ničelno vsoto. Globoka ljubezen do enega otroka ne zmanjšuje ljubezni do drugih. Toda družinsko življenje je malce zmedeno in posamezne osebnosti se včasih lažje uskladijo z enim, drugič z drugim otrokom.

Eden morda deli očetovo ljubezen do znanstvenofantastičnih filmov, drugi pa je lahko živahen razpravljavec, zaradi katerega pogovori pri večerji niso nikoli dolgočasni (občasno so lahko celo precej naporni). Te razlike zlahka ustvarijo vtis – pa naj bo resničen ali ne – o pristranskosti.

Eden od načinov, kako se boriti proti dejanski ali domnevni pristranskosti, je praznovanje edinstvenih lastnosti, ki jih je Bog namenil vsakemu otroku. Niti dva svetnika nista imela enakih življenj in podobno tudi dva otroka ne bosta šla po isti poti.

Eden bo morda umetnik z bujno domišljijo, drugi pa bo družinski mirovnik, ki bo rad služil bližnjemu. Eden bo morda celo družinski šaljivec, katerega šale se ne bodo nikoli končale. Le pogumno, starši!

Če starši dejavno prepoznavajo in potrjujejo te razlike, lahko svojim otrokom pokažejo, da vsakega posameznika ne cenijo kljub razlikam, temveč prav zaradi njih.

To ne zahteva posebnih ukrepov. Preprosta, namerna dejanja – recimo preživljanje časa v dvoje pri dejavnosti, v kateri posamezen otrok uživa, izraz hvaležnosti za njegove edinstvene lastnosti, morda pozorno poslušanje, o čem otrok premišljuje – lahko okrepijo občutek vrednosti. Poleg tega je zabavno spoznavati svoje otroke, ki so že od rojstva naprej čudovite male osebnosti.

Starši niso odporni na človeška nagnjenja. Včasih se, ne da bi se tega zavedali, bolj nagibajo k enemu otroku, s katerim se lažje povežejo. Prepoznavanje takšnih nagnjenj pa je že prvi korak k njihovemu premagovanju.

Koristna praksa je premišljevanje o trenutkih veselja in hvaležnosti z vsakim otrokom. Staršem je lahko v pomoč, če v dnevnik zapisujejo pozitivne plati odnosa z vsakim posameznim otrokom, saj bodo na ta način morda lažje razvili bolj uravnoteženo spoštovanje različnih darov svojih otrok.

Lahko pa prosite za mnenje zakonca, otrokovega vzgojitelja oz. učitelja ali zaupanja vrednega prijatelja, ki bo predstavil svoj pogled – in vas postavil na stvarna tla, ko vas bodo brez pravega razloga razjedali občutki krivde.

Lahko si tudi predstavljamo, da ima Bog Oče prav tako najljubšega otroka ali najljubše otroke. Če seveda ne štejemo Jezusa. On je navsezadnje Božji sin, popoln v vseh pogledih, tudi v ljubezni do Očeta.

Toda Sveto pismo prikazuje širšo sliko Božje ljubezni — tako obsežne, da se razliva na vsakega izmed nas, na Njegove ljubljene sinove in hčere. V Božjih očeh nihče ni pozabljen ali spregledan. Njegova ljubezen je neskončna, osebna in popolnoma prilagojena vsakemu od nas.

Če torej Bog nima svojega najljubšega otroka (kljub temu, da ima največjo družino v vesolju in širše), lahko starši nekoliko lažje zadihamo. Za božansko mizo je prostora za vse in vsakogar.

Otrokom tudi koristi, če se naučijo obvladovati občutke zavisti ali tekmovalnosti. Spodbujanje sorojencev, da drug drugemu priznavajo in potrjujejo pozitivne lastnosti, lahko spodbuja empatijo in razumevanje. Naučite jih, da bodo na družino gledali kot na ekipo, v kateri darovi vsakega posameznika prispevajo k celovitosti, kar spodbuja in gradi družinsko edinost.

Starši so pri tem lahko zgled svojim otrokom: izkazujejo lahko hvaležnost ne le za svoje otroke, temveč tudi za različne darove drugih članov širšega občestva. To krepi predstavo, da ima vsak človek edinstveno vrednost. In če nam uspe, da tekmovanje sorojencev spremenimo v prijateljsko razpravo o tem, kdo je v resnici spekel najboljši pladenj piškotov, se na koncu vse skupaj izkaže kot odlična družinska zabava.

Konec koncev, protiutež pristranskosti ni sprenevedanje, da razlike ne obstajajo – gre za to, da znamo te razlike ceniti odprtih src, morda z malce humorja. Ko si starši prizadevajo, da bi vsakega otroka ljubili na edinstven način, pa vendarle enako, postanejo zrcalo brezmejne in velikodušne Božje ljubezni.

In ko otroci vidijo, da jih starši cenijo takšne, kakršni so, naposled razumejo čudovito resnico: na nek način so Božji ljubljenci – kar smo v resnici prav vsi ljudje.

Ljubezen ne potrebuje razvrščanja. Potrebuje le prostor za rast (in morda kakšno dodatno kepico sladoleda …).

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.